Mt 26,14–75;27,1–66

POPOLNOMA PONIŽAN

Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi vstopiti v naša življenja. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega resničnega veselja, ki ostane in podarja mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.

Njegovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: 'Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.' Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. Toda Jezus prav tukaj, na vrhuncu izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku.

Po: E. Mozetič