Jn 20,19–31

»MOJ GOSPOD in MOJ BOG!«

Danes je osmi dan po veliki noči in Janezov evangelij nam prinaša dve prikazovanji vstalega Jezusa apostolom: tisto na večer velike noči, ko Tomaža ni bilo, in tisto, osem dni kasneje, ko je bil Tomaž zraven. Prvič je Gospod učencem pokazal rane na svojem telesu ter dahnil vanje, rekoč: 'Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.' Z močjo Svetega Duha jim je tako izročil svoje poslanstvo. Tisti večer ni bilo Tomaža. Ta ni hotel verjeti pričevanju drugih. 'Če ne bom videl in se ne bom dotaknil njegovih ran' je rekel, 'ne bom veroval.' Osem dni zatem, torej kakor danes, se je Jezus spet pojavil v sredi med svojimi ter se takoj obrne na Tomaža s povabilom, naj se dotakne ran njegovih rok in strani. S tem je prišel naproti njegovi nevernosti.

Tomaž je eden tistih, ki niso takoj zadovoljni, in išče, hoče osebno preveriti, imeti osebno izkušnjo. Po začetnem odporu in nemiru končno tudi on začne, čeprav s težavo, verovati. Jezus ga potrpežljivo čaka in zadnjemu 'prišleku' osebno pomaga pri njegovih težavah in negotovostih.  Gospod ima za blažene tiste, 'ki niso videli, pa so začeli verovati!', prva med njimi je Marija, njegova Mati. Vendar pride tudi naproti zahtevam nevernega učenca: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke …' Ob zveličavnem dotiku ran Vstalega Tomaž pokaže svojo rano, svoje brazgotine, svojo bolečino, svoje ponižanje, a v znamenju žebljev najde odločilno potrditev, da je bil ljubljen, pričakovan, razumljen. Stoji pred Mesijem, ki je poln miline, usmiljenja, nežnosti. To je tisti Gospod, ki ga je iskal v skritih globinah lastnega bitja, saj je vedno vedel, da je tako.

Koliko od nas išče v globini svojega srca srečanje z Jezusom, s takšnim, kot je: mil, usmiljen, nežen! Saj mi globoko v sebi vemo, da je takšen. Tomaž je po tem srečanju razumel globok pomen Njegovega vstajenja in izpovedal svojo popolno vero Vanj: 'Moj Gospod in moj Bog'. Lep, zelo lep je ta Tomažev vzklik.

Po: E. Mozetič