Jn 14,1–12

»VERUJTE MI, DA SEM JAZ  V OČETU IN OČE V MENI«

Jezus pravi: Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Po meni boste prišli k Njemu. A Filip nadaljuje čisto po človeško: Če praviš, da je dovolj, da poznamo Očeta, nam ga pokaži. Jezus odvrne: Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni.

Jezus gleda na svet z vidika večnosti. Cilj je v nebesih. Vse, kar se dogaja na zemlji, je minljivo in vodi v večno bivališče, pri Očetu. Apostoli pa vztrajajo na človeški ravni, ki jih prepričuje, da je dejstvo le, kar vidijo in otipajo, vse ostalo je uganka. Pričakujejo, da jim nariše pot v večnost, da jim opiše večnost in jim pokaže Očeta. A tako ne bo šlo, pravi. Dovolj jim mora biti, da je on tu, On, ki gleda v večnost, On, ki o njej govori, On, ki tja odhaja in s svojimi deli oznanja, da je nebeško kraljestvo že tu na zemlji.

Če hočemo torej slediti Jezusu v večnost, se moramo navzeti njegovega načina življenja. Mi pa bi se radi utaborili. Postavili bi šotore in tu ostali. Radi bi imeli resnico v oblasti. Kar spoznamo enkrat, naj bo za vedno. Kdo se bo neprestano učil, razmišljal, iskal. Radi bi zajemali življenje z veliko žlico, da bi že tu užili vso polnost življenja. In ker tu vse hitro mine, je potrebno iskati ponovljive užitke. Težko nam je sprejeti, da je tu na zemlji vse le prehod na ono stran. Težko gledamo naprej, kam nas nekaj pelje, kaj je v ozadju edine resnice, kam takšno ali drugačno življenje pripelje.

Če hočemo slediti Jezusu, ki je pot, resnica in življenje, se moramo najbrž dobro zavedati dveh pasti, ki sta zagotovo vedno nastavljeni. Prvo past lahko strnemo v geslu: uživaj, dokler moreš. Drugo past lahko strnemo v geslu:  kar je preskušeno, je dobro. V prvi pasti se zadovoljimo z iskanjem prijetnega in se ne premaknemo z mesta, takoj ko doživimo nekaj lepega. Po drugi pasti pa prisegamo na že preskušeno in doživeto in obtičimo na mestu, pri svojem prav in v varnih okvirih življenja.

Po: E. Mozetič