Jn 14,15–21

»ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI«

 »Če me kdo ljubi,« pravi, »bo spolnjeval moje zapovedi«. Danes pri vzgoji radi razmišljamo, da izpolnjevanje pravil ni ravno izraz ljubezni. Izpolnjevanje pravil razumemo kot nujo, nesvobodo ipd. Le kar nekdo svobodno izbira ali čuti, je lahko izraz ljubezni. Tako pogosto sklenemo, da je bolje ne ukazovati oz. zapovedovati, ampak naj človek sam pokaže, kaj hoče oz. koliko mu je do nečesa. Tako najbrž največkrat ne dosežemo prav veliko. Stvari niso narejene ne iz zapovedi, ne iz ljubezni.

Jezus se ne boji govoriti, da se ljubezen kaže tako z izpolnjevanjem zapovedi kot z držanjem besede. »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« in nadaljuje: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« Zakaj tako? Verjetno manjka naši logiki pomembno dopolnilo, ki ga najdemo v današnjem evangeliju. Jezus pravi: »Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.« Jezus, ki kot Bog ne potrebuje kritja za svojo besedo ali zapoved, se vendarle sklicuje na Očeta. Tako nam pove, da tega ne dala zaradi sebe, ampak iz popolnega zaupanja Očetu, iz ljubezni do njega. S tem nam kaže na vrednost vsake besede ali ukaza. Vse ima vrednost v Očetu, v Bogu. Ljubiti je mogoče, če bomo iskali besedo, ki temelji v Bogu, če bo delal vsak, kar mu »paše« ni mogoče niti priti skupaj niti ljubiti. Tako lahko razumemo prvo nalogo ljubezni – iskati temelj zanjo v Očetu oz. v izpolnjevanju Očetove volje.

Drugo, kar lahko spoznamo ob poudarku o ljubezni, ki sloni na zapovedi, je, da Jezus vidi ljubezen mogočo le, če besedo vzamemo zelo zares. Beseda ni nekaj, kar se izpolni ali ne. Beseda ni nekaj, kar lahko slišim ali ne. Beseda je Bog in Bog je beseda, med ljudmi pa pomeni, beseda je človek in človek je beseda. Če vzamem zares besedo, vzamem zares tako človeka kot Boga, če ne, ne jemljem zares niti enega niti drugega. Ljubiti pomeni vzeti besedo zares.

Po: E. Mozetič