Mt 9,9–13

PRAVIČNI IN GREŠNIKI

Ko je Jezus mitničarja Mateja povabil, naj hodi za njim, je tvegal, da se bo zameril judovskim veljakom. Cestninarje so namreč imeli za odpadnike, nevredne, da bi se pošten Jud družil z njimi. Jezus pa je šel še dlje. Z Matejem in njegovimi prijatelji je stopil v hišo in z njimi obedoval.

Lahko pa sklepamo, da Jezus vsega tega ni samo tvegal, temveč je to storil celo namerno. Farizeji naj se le vznemirjajo in pohujšujejo nad njegovim ravnanjem. Predvsem pa naj ob njem preverjajo pravilnost lastnega ravnanja. Naj se zamislijo nad besedami Svetega pisma, ki jih izreka Bog po preroku: »Usmiljenja hočem in ne daritve.« Morda so pravkar prišli iz templja, kjer so opravili daritev in se pri tem zelo natančno držali pravil, kako naj bodo oblečeni, kakšna besedila naj izgovarjajo, kdaj naj stojijo, sedijo, se priklanjajo in podobno. To bi bilo sicer hvalevredno, če bi z enako natančnostjo izpolnjevali tudi druga navodila Svetega pisma, posebno tista, ki urejajo človeška razmerja in priporočajo usmiljenje.

Tudi med nami se dandanes najde kdo, ki zelo poudarja pomen daritve in izpolnjevanje cerkvenih predpisov. Daritve in predpisi imajo svojo veljavo, saj urejajo naše odnose do Boga. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se ljubezen do Boga preverja po ljubezni do bližnjega. Nimamo pravice obsojati nikogar, ki je drugačnega prepričanja, drugačne vere, ki je morda razvezan, nezakonski, neveren. Samo Bog ve za njegovo notranjost, samo Bog ve, kako se kdo ravna po vesti, samo Bog ve, ali je v človeku kaj hotenega zla, zato ga more samo Bog pravično presojati. Ni treba vsega odobravati, kar drugi storijo, toda do njih moramo biti razumevajoči in jim pokazati »usmiljenje«. Brez tega so vse naše daritve brez vrednosti.

Če bi Jezus prišel iskat pravične – ali bi koga našel? Toda on pravi, da je prišel iskat grešnike. Hvala mu!

Po: Beseda da Besedo