Mt 10,26–33

VZPODBUDA VSEM

Ko so evangeliji dobivali današnjo obliko, je bilo krščanstvo v rimski državi že dodobra razširjeno.

Novi veri pa so nasprotovale oblasti in ljudstvo. Cesarji je niso marali, ker so jim kristjani oporekali božanski naslov, neomejeno oblast in trmoglavili, da se morajo tudi kronane glave pokoriti Božjim postavam. Med ljudstvom pa so odklanjali novo vero tisti pogani, ki jih je bodlo v oči, da mnogi njihovi rojaki zapuščajo očetovska izročila.

Nasprotovanja so včasih in ponekod samo tlela. Kristjani so čutili, da niso zaželeni, da jih gledajo postrani, da so pri dodeljevanju pravic zapostavljeni in podobno. Včasih pa so se nasprotovanja razplamtela v odkrita in javna preganjanja, prihajalo je do krvavih obračunavanj, v katerih je bilo pričakovati tudi zaplembo imetja, zapor ali celo smrtno kazen.

V takih okoliščinah so verniki potrebovali poguma in spodbude. Kje naj ju dobijo, če ne v Jezusovem nauku? Apostoli so jim klicali v spomin Jezusove besede, ki nagovarjajo poslušalce, naj se ne bojijo ljudi, naj pred njimi ne tajijo svojega verskega prepričanja, temveč naj ga brez strahu priznavajo.

Ena od takih spodbud je današnji evangeljski odlomek. Izrečen je na moč preprosto in življenjsko. Kaj je preprostejšega od vrabca? Na trgu nima prav nobene cene. Pa je vendar nekdo, ki vodi točen zapisnik o vsakem vrabcu. Kaj je neznatnejšega kot las na človeški glavi? Ali sploh vemo, koliko jih imamo? Pa je nekdo, ki ima vse naše lase preštete in za vsakega ve, kadar pade na tla.

Če pa skrbi za tako neznatne reči, bo toliko bolj skrbel za ljudi. Zato se nimajo kristjani česa bati. V očeh ljudi so lahko blago brez vrednosti; lahko se jim zgodi, da jim  bodo ljudje zaradi vere zaplenili imetje; jim ne samo skrivili las, ampak jim celo sekali glave. Dokler pa ostanejo trdni v veri, nimajo kaj izgubiti. Jezus jih bo priznal pred svojim Očetom, kar bo zanje dobiček brez primere.

Po: F. Cerar