Mt 18,15–20

OPOMINJATI Z LJUBEZNIJO

Pravo bratsko opominjanje je boleče, kajti storjeno je z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo. Če nam je všeč popravljati druge, to ne prihaja od Boga.

Brata, ki se je zmotil, je treba opomniti z ljubeznijo. Človeka  ne moremo opomniti brez ljubezni, brez karitativne ljubezni. Kirurškega posega se ne more narediti brez anestezije, saj bo bolnik umrl od bolečine. In karitativna ljubezen je kot anestezija, ki pomaga sprejeti zdravljenje in privoliti v opomin. Brata je torej  treba poklicati na stran in se z njim pogovoriti z blagostjo in ljubeznijo.

Kot drugo, treba je govoriti po resnici. Ne govoriti o nečem, kar ni res Kolikokrat  se v naših skupnostih o nekem človeku govorijo stvari, ki niso resnične! To so obrekovanja. Človeka spravijo na slab glas. Govorice ranijo. So zaušnice dobremu imenu tega človeka, so zaušnice  srcu tega človeka.

Ko ti kdo pove resnico, je seveda ni enostavno slišati, a če je izrečena z  ljubeznijo, jo je lažje sprejeti.

Opominjati je potrebno tudi s ponižnostjo: Bratsko opominjanje je dejanje, namenjeno ozdravitvi telesa Cerkve. Tam, v tkanini  Cerkve, je luknja, ki jo je treba zakrpati. Tako  kot mame in babice: ko krpajo, to počnejo z veliko tenkočutnosti. Tako je treba tudi bratsko opominjati. Če tega ne boš storil z ljubeznijo, v resnici in s ponižnostjo, boš užalil, razdejal srce tega človeka, povedal boš še eno  kleveto, ki bo ranila; in postal boš slepi hinavec.

Približati se drugim in jih opomniti zahteva pogum in modrost. V prvih časih krščanstva so zelo poudarjali bratsko opominjanje, kar izhaja tudi iz današnjega evangelija. Zanimivo je, da so opominjanje imeli za dobro delo. Če torej vidimo, da brat greši, ne govorimo tega drugim (ne opravljajmo), ampak to povejmo njemu. Če tudi to ne pomaga, ne govorimo o napakah povsod, ampak povejmo to duhovnemu človeku (Cerkvi). Vedno pa prosimo Gospoda, da bi opominjali v ljubezni in nikoli s sovraštvom ali v jezi.

Po: E. Mozetič