Mt 18,21–35

KAKO NAJ ODPUŠČAMO

Kolikokrat moramo odpustiti, smo slišali. A postavlja se mi na videz protislovno vprašanje: Ali je gospodar služabniku odpustil? Da in ne hkrati. V odlomku vidimo danes oboje: kako gospodar, ki predstavlja Boga, odpusti svojemu služabniku, pa tudi kako mu ne odpusti in ga da zapreti v ječo in mučiti, dokler mu dolga ne vrne. Tako lahko razumemo, da gospodar, kljub temu da je pripravljen odpuščati, ni pripravljen popuščati. Kaj pričakuje od svojih služabnikov?

1. Zavest zadolženosti: Kje naj se naučimo zavesti zadolženosti, če ne v zavzetem obhajanju zakramenta svete spovedi. Naše spovedi so običajno preveč površne, da bi resnično začutili težo svojih grehov. Prav tako so tudi naši odnosi vse preveč mimogrede. Biti zadolžen, pomeni živeti na tuj račun. Smo kdaj na to pomislili? Ali se zavedamo, da drugi plačuje zaradi naših grehov?

Prav tako resno vprašanje pa se glasi tudi z druge strani. Ko opozarjaš drugega, ali te drugi sploh hoče slišati, naj ne živi na tvoj račun, naj te ne izkorišča? Ali se v obeh vlogah resnično zavedamo svoje zadolženosti?!

2. Resnična hvaležnost za odpuščanje: Kako naj bomo drugemu hvaležni, da nam je odpustil, če se ne zavedamo svojega greha? Pa naši odnosi sploh sežejo do tja, da je nekaj greh? Na splošno se zdi, da smo se utirili v nek način življenja, postavili najbolj široke okvire, znotraj katerih se gibljemo in znotraj katerih nam je dovoljeno grešiti. Ker ne grešimo čez mero, nam drugi tudi nima kaj odpuščati, zato ni razloga za hvaležnost za odpuščanje. Tudi če nam nekdo odpušča, tega ne vemo, ker se ne ustavimo ob svojem grehu.

Ko rečemo, da se nam nekaj ne da storiti, se zavedamo greha? Ali se zavedamo, da zaradi tega mogoče drugi ne bo počival? In koliko je veliko večjih grehov!

3. Drža usmiljenja in odpuščanja tudi do drugih: Te drže ni, če ni prvih dveh: torej zavesti zadolženosti in hvaležnosti za odpuščanje.

Po: E. Mozetič