Mt 21,33–43

MORILSKI VINIČARJI

Brati oziroma poslušati priliko in njene razlagalne opombe pomeni čutiti se Gospodova Cerkev; pomeni imeti možnost, da se soočimo s svojo zgodovino, katere začetki segajo v tisti čas, ko je Bog, pravi vinogradnik, zasadil svoj vinograd. Kot Cerkev namreč nismo »nov vinograd«, ampak »vinograd, ki je prešel na druge«; nismo novo Božje kraljestvo, ampak smo tisto Božje kraljestvo, ki je bilo vzeto nekaterim in bilo dano drugim.

Razlagalci, ki izhajajo iz različnih verzij, se dobro zavedajo, da je mogoče pod besedilom odkriti tisti dogodek, brez katerega pripoved ne bi imela razloga za svoj obstoj. In ta dogodek je, da je Jezus tisti dan jasno pokazal zavest, ki jo je imel o samem sebi. To zavest lahko izrazimo v treh točkah:

1. Jezus se zaveda, da dokončno zaključuje vrsto odposlancev, ki jih je Bog pošiljal svojemu ljudstvu, to je, da je on Mesija, ki je kot »Davidov sin« v sinovskem odnosu z Bogom. Oblast, s katero dela, je mesijanska oblast, ki ga postavlja v intimni odnos s samim Bogom, ki mu je dal to oblast, da tako dela.

2. Jezus se zaveda, da ga kljub temu ne sprejemajo. Kar pove, je resnična napoved smrti. Ve, da bo kot dedič obljub odklonjen in vržen iz vinograda, to je izobčen in ubit. Bog Sina ni poslal zato, da bi ga ubili, ampak je rekel: »Mojega Sina bodo spoštovali.« Vendar ga proti Božji volji ubijejo.

3. Jezus se zaveda,  da ne bo ostal mrtev. Bog ga je poslal za življenje njega samega in drugih. Četudi ga ljudje ubijejo, se Božje delovanje v njem ne bo končalo v smrti. Kljub vsemu temu bo pomagal izpolniti njegovo poslanstvo odrešenja. Obudil ga bo in na njem zgradil novo ljudstvo.

Če beremo besedilo v tej luči, potem nam je jasno, da Jezusova smrt ni bila prazna, ampak je bila resnično darovanje, ki je pripeljalo do odrešenja, in da se njegovo življenje še danes nadaljuje v »skupnosti«, v Cerkvi, v Božjem vinogradu.

Po: M. Galizziju