Mt 21,33–43

POSTANIMO ŽIV IN BOGAT VINOGRAD

Današnji evangeljski odlomek na alegoričen način pripoveduje opomine prerokov, ki so jih izrekli skozi zgodovino Izraela. Ta zgodovina pripada tudi nam, saj gre za zavezo, ki jo je Bog hotel skleniti s človeštvom, in je k temu poklical tudi nas. Ta zgodovina zaveze, kakor vsaka ljubezenska zgodovina, pa ima svoje pozitivne trenutke, pa tudi izdaje in zavrnitve. Da bi razumeli, kako Bog Oče odgovarja na zavrnitev in zavračanje svoje ljubezni ter predloga svoje zaveze, evangeljski odlomek položi na ustnice gospodarja vinograda vprašanje: 'Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?'. To vprašanje poudari, da Božje razočaranje glede zlobnega obnašanja ljudi ni zadnja beseda! Tu je torej velika novost krščanstva, saj torej Bog, kljub temu da je razočaran nad našimi napakami in grehi, ne prelomi svoje besede, se ne zaustavi, predvsem pa se ne maščuje! Bog ljubi in nas čaka, da nas objame.

Preko 'zavrženih kamnov' – in Kristus je prvi kamen, ki so ga zidarji zavrgli – preko stanja slabosti in greha, Bog še naprej daje v obtok 'novo vino' iz svojega vinograda, to je usmiljenje. Samo ena ovira je lahko pred to vztrajno in nežno Božjo voljo, in to je naša nadutost, ošabnost, ki včasih postane tudi nasilna! Pred takšno držo, in kjer ni sadov, pa Božja Beseda ohrani svojo moč grajanja in opominjanja: 'Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.'

Nujnost, da s sadovi odgovorimo na Gospodov klic, nas kliče postati njegov vinograd, pomaga nam razumeti, kaj je novo in izvirno v krščanstvu. To ni skupek moralnih predpisov in norm, temveč je predvsem predlog ljubezni. Je povabilo, da vstopimo v to zgodovino ljubezni in postanemo živ in odprt vinograd, bogat s sadovi in upanjem za vse. Zaprt vinograd lahko namreč postane divjina ter rodi le divje grozdje.

Po: E. Mozetič