Mt 22,34–40

BODI VESEL IN POLN LJUBEZNI

To, da je največja zapoved ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in mišljenjem, ter bližnjega kakor samega sebe, to poznamo. Sprašujem pa se, če imamo takoj v mislih, kaj pomeni ljubiti. Meni pomeni ljubiti, veseliti se. Veseliti se Boga, bližnjega in sebe.

Veselje je znamenje ljubezni! Je to veselje v nas? Prepričan sem, da v nas kristjanih ni dovolj veselja. Veselje izvira iz hvaležnosti. Če se zavedamo, kaj vse nam je podarjeno, potem se lahko veselimo darovalca, če ta misel zmanjka, ni veselja. Če v nas ni zavesti, da nam je vse podarjeno, da nas Bog dobesedno razvaja z darovi, potem je v nas tema. In ljubiti Boga pomeni biti hvaležen, biti vesel, za vse, kar mi podarja. Kakor se postavljam za razsodnika njegove dobrote, sem višji od njega in ljubezni ni več, ni veselja. Če v meni ni veselja nad vsem, kar prejemam, ni ljubezni do Boga. Si vesel življenja in vsega, kar ti je podarjeno?

Ljubiti bližnjega pomeni, veseliti se ga? Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam Ljubezen do bližnjega se najprej kaže v tem, kako ga pozdravim in kaj mu s pozdravom sporočam. Danes se z mobiteli in drugimi ekrani razvija čista ignoranca. Ko drugega ne pozdravim, pomeni, da zame ne obstaja, da me drugi vedno moti in mi je popolnoma odveč. To ni ljubezen!

Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči: lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju. Poln lastne hvale in domišljavosti.

Jezus nas danes spominja na temelj našega življenja, ki je ljubezen. Ta pa se kaže v veselju. Naj nam Bog množi hvaležnost, da bo med nami več veselja in ljubezni.

Po: E. Mozetič