Mt 25,14–30

TUDI NAM SO ZAUPANI TALENTI

Pomen današnje prilike, ki jo pred nas prinaša evangelist Matej, je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja Jezusa, služabniki smo mi in talenti so imetje, ki nam ga je Gospod zaupal. V čem je to imetje? To je njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje …, skratka, veliko stvari; njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga on zaupa, ne samo da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža pojem 'talent' izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih on zaupa, da bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal 'hudobni in leni služabnik', pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost ljubezni.

Strah pred tveganjem v ljubezni nas ohromi. Jezus od nas ne zahteva, da njegovo milost ohranimo sami zase, ne, tega Jezus od nas ne zahteva, temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli, so zato, da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: 'Tukaj imaš moje usmiljenje, nežnost, odpuščanje; vzemi jih in na veliko uporabljaj.' In mi, kaj smo storili? Koga smo 'okužili' s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem? Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in neprimerno, lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že vnaprej izključenih situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus od nas zahteva, pa ni zaprto, odprto je in je odvisno od nas.

Prilika nas torej spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega upanja v Kristusa; naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo, da očisti ter prenovi.

Po: E. Mozetič