Mr 13,33–37

ČUJTE IN PRIČAKUJTE

Kar štirikrat se v današnjem razmeroma kratkem evangeljskem odlomku pojavi Jezusovo naročilo, naj čujemo. Čuti je potrebno zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju in zjutraj. Možno je namreč, da ob kateremkoli teh časov pride gospodar in nas najde speče, kar nikakor ne bi bilo dobro.

Jezus nas ne odvrača od prepotrebnega spanja, saj ve, da ga vsi potrebujemo. Znana je metoda, po kateri so med vojno ali ob drugih preiskavah od ujetnikov ali zapornikov izvedeli pomembne podatke. To so dosegli tako, da jim niso dovolili spati. Komaj je zaslišanec zatisnili oči, že so ga ponovno prebudili z vprašanjem o tem, kaj ve. Vse dokler ni povedal  oz. izdal želenega, mu niso dovolijo zaspati.

Jezus nas ne želi mučiti. Privošči nam dober spanec. Ko pa smo se naspali, nas kliče na delo. To je povedano z besedami, da je gospodar, preden je odpotoval, »vsakemu dal svoje opravilo«.

Tako ga še danes daje mladim, mladoporočencem, zakoncem, duhovnikom …, vsem, ki se ob nedeljah zbiramo okrog mize Božje besede in Božjega kruha.

Kakšno opravilo pa nam daje? Gotovo ne, naj se pehamo za oblast ali kaj podobnega. Pač pa, naj jemljemo vero zares. Naj evangelij oblikuje na vsakdanjik. Naj bomo marljivi v šoli, delavni na delovnem mestu, pošteni pri financah, odgovorni v poklicu, ki ga opravljamo, ter zvesti v zakonu. Naj bomo ljudje, ki živijo sredi množice, pa si vendar upajo živeti drugače od množice. Ki vidijo vrednote, katerih drugi ne vidijo. In slišijo besede, katerih drugi žal ne slišijo. Ki razpoznavajo znamenja časa in jih odkrivajo drugim.

Če bomo znali tako čuti in pričakovati Gospoda, bomo tudi sami postali znamenje tistim, ki ne čujejo in ne pričakujejo.

Po: F. Cerar