Jn 1,6–8.19–28

VESELITE SE

Ali se lahko veselimo v okoliščinah, ki so nam nenaklonjene, ki ne vlivajo optimizma, ampak prej tesnobo in strah. Ali se v teh časih sploh lahko veselimo tako, da bo to veselje pristno?

Pomembno je, da povabilu k veselju damo pravo vsebino. Navadno si veselje predstavljamo kot čas brez skrbi, kot čas, v katerem uresničujemo svoje načrte, ko so nam ljudje naklonjeni in je vse v našem življenju in okoli njega na pravem mestu. Naše razumevanje veselja je večinoma ujeto v dojemanje veselja kot stanja prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju in živahnosti.

Ne, ne gre za takšno veselje. Tega veselja je veliko navzven, in ko ga navzven ni več, ga sploh ni več.

Naša naloga je, da v veselju pričujemo o luči. Kako pomembno je to v našem času! To pa predvsem zato, ker je svet kot celota postal praktično kakor izvoljeno ljudstvo v izgnanstvu. Koliko je strtih v srcu, koliko je revežev vseh vrst, koliko je ujetih, koliko zaprtih vase, v svojo sebičnost, v svojo vzvišeno skupino! Kdo bo oznanjal blagovest, obvezoval srca, kdo bo oznanjal prostost in osvoboditev? Tisti, ki se bo pustil odeti z oblačilom odrešenja in z ogrinjalom pravičnosti. Tisti, ki bo pustil, da ga Jezus, ki tudi v letošnjem božiču prihaja na naš svet, objame in prevzame; ki bo pustil, da mu ta Božja luč presveti življenje, da bo mogel luč nositi drugim: ubogim, strtim, ujetim.

Naj tretja sveča adventnega venca razkrije resnico o nas samih, da bomo v ponižni iskrenosti sprejeli Jezusa, ki prihaja, in tako kakor Janez Krstnik postali tisti, ki mu bodo pripravljali prihod v jaslice svojih src, svojih družin in celotne družbe.

In še eno sporočilo je pomembno: Gospod je tisti, ki prihaja k nam. A če naše poti niso usmerjene k njemu, nikoli ne bo prišel.

Potrudimo se za pristno veselje in pričevanje o Luči, ki prihaja. Le tako bo lahko Gospod resnično prišel v naše jasli.

Po: S. Zore