Lk 2,22–40

KAKŠEN PA JE TVOJ HVALOSPEV?

Evangelij nam pripoveduje, kako so Jezusovi starši prinesli otroka v tempelj, da izpolnijo postavo. Nobena mati pred njo in za njo ni nikoli prinesla v tempelj bolj dragocenega daru.

Simeonov hvalospev je poleg Zaharijevega in Marijinega tretji, ki se je ohranil iz dobe Jezusovega otroštva. Je najkrajši in najbolj preroški.

Starček najprej prerokuje sebi. Potem ko je smel videti Gospoda s telesnimi očmi, mu bo dano stopiti v večnost, kjer ga bo gledal vse drugače. O otroku je prerokoval, da se bodo ob njem ljudje razhajali. Za tiste, ki ga bodo sprejeli takega, kot je, bo vstajenje, za one, ki ga bodo zavrgli, ker ne bo ustrezal njihovim željam in zamislim, bo padec. O materi je prerokoval, da ji bo dušo presunil meč. Ta meč bo najprej v njenem popolnem pristajanju na Sina, tudi takrat, ko njegovih besed in dejanj ne bo razumela, a jih bo sprejela v globoki in neomajni veri. Ta meč bo še posebej ostro zarezal v njeno dušo, ko bodo biči rezali hrbet njenega Sina ter ko bodo žeblji prebadali njegove roke in noge.                                                                    

Evangelist ob Simeonu pove, da je prišla k Jezusovemu darovanju tudi prerokinja Ana. Poleg duhovnika, ki je opravil obred, ter Simeona, je edina priča tega dogodka. Oba s svojo starostjo nakazujeta dolgo dobo, ko je moral Izrael in z njim vse človeštvo čakati na odrešenje. To je tudi edino mesto, v katerem evangelij govori o starih ljudeh. Ana, skladno s svojo žensko naravo, ni mogla zadržati zase, kar je doživela. Moremo si predstavljati, s kakšnim veseljem je vsakomur, ki jo je hotel poslušati, govorila o svojem srečanju z Marijo, Jožefom in Jezusom, o katerem je Simeon napovedal tako izredne reči.

Ali je tudi v našem govoru kaj tega žara, ki ga je premogla prerokinja Ana, kadar govorimo o tem, da Jezus živi v našem življenju?

Po: Beseda da Besedo