Mr 1,7–11

»NAD TEBOJ IMAM VESELJE«

Jezus se pride krstit k Janezu. Stopi v vrsto grešnikov in zasliši glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Tako lahko razumemo dve temeljni predpostavki vseh naših odnosov, vsega našega dela. Zavedati se svoje lastne grešnosti in hkrati se veseliti, da smo ljubljeni. Samo še enkrat se zgodi v evangeliju podobno razglašenje, to je na gori spremenjenja. Ko se Jezus spremeni, se iz oblaka zasliši glas, ki ponovi to, kar se je zgodilo pri krstu. Torej začetek delovanja in prva napoved trpljenja sta zaznamovana z razglasitvijo, da je to ljubljeni Sin, ki se ga Oče veseli.

Čeprav greh v prvi vrsti razdvaja, nas ločuje od drugih in zapira vase, pa je še veliko hujša navidezna popolnost. Priznavati greh pomeni biti povezan z vsemi in vsakim posebej. Jezus s krstom pokaže, da nas ljubi, ko smo še grešni. Pravzaprav drugačni nikoli ne bomo, saj vedno znova padamo v greh. Bog nas ljubi, ne zaradi popolnosti, ampak ker nas ima za svoje, sebi enake. Ustvaril nas je kot svoje podobe in se nas veseli.

Jezusov krst nas spominja torej na dvoje, na našo grešnost in na to da smo ljubljeni. Nad grehom se Bog ne zgraža. Zato, da bi nas vedno pritegnil k sebi, nam je dal celo zakrament sprave. Z ljubeznijo nas prehiteva. Ljubi nas vedno že grešne, hkrati pa nas vabi na pot spreobrnjenja.

Zavest o naši grešnosti in o tem, da se nas Bog veseli, naj bo tudi za nas povabilo k ljubezni do drugih. Tako kot nas on ljubi, nas vabi, da najprej ljubimo sami sebe. Vabi nas, da se veselimo sebe, da se v tem veselju veselimo tudi nega, in ne nazadnje, da se veselimo svojih bližnjih.

In ne pozabi: Bog se me veseli predvsem takrat, ko se zavem, da mi ni potrebno ustvarjati načrta za svoje življenje, ampak ga moram le odkriti. Nesreča in žalost je v tem, da se jezim, zakaj nič ne gre po moje, namesto da se vprašam, kaj mi s tem želi sporočiti tisti, ki je zarisal načrt zame.

Po: E. Mozetič