Jn 1,35–42

KJE PA TI STANUJEŠ?

Vedno se sprašujem, v čem je evangelij danes vesela in aktualna novica, v čem je lahko v Cerkvi gorečnost in vnema, žar, ki bi prepričal svet. Sprašujem se, kaj nam manjka, da gre svet mimo nas. Spomnim se pogovora z nekim duhovnikom pred leti. Sam sem ves zavzet govoril, da se tudi danes da s čim približati mladim. Zatrjeval sem, da smo z njimi lahko na igrišču, pri razvedrilu, v njihovem svetu. On pa je odkimaval in trdil, da je vsa področja že prevzela civilna družba in da Cerkvi ne ostane kaj dosti prostora za približevanje. Vztrajal sem pri svojem in tudi poskušal v prvih župnijah, kjer sem deloval, narediti vse, da bi se mladim približal in jim hkrati ponudil evangeljsko sporočilo. Vztrajal sem v iskanju.

Danes vidim stvari nekoliko drugače. Nujno je, da se mladim in svetu nasploh približamo tam, kjer so. Vendar velikokrat ugotavljam, da so načini približevanja, zgrešeni. V njih evangelij bledi, kar pa je bistveni znak naše napake. Vsi postajamo enako povprečni, zato Cerkev v očeh mnogih izgublja razlog za svoj obstoj. Jezus pravzaprav ne išče učenca, ampak učenca prideta k njemu. Sprašujem se, ali imata danes učenca kam stopiti. Kaj ju lahko prepriča?

Samo s pristnim pogledom na čistost, h kateri nas danes vabi apostol Pavel, in v bitki zanjo je mogoče doseči tudi drugi prostor pričevanja in privlačnosti Cerkve, to je dom. V nori tekmi, ki jo vodijo naše strasti, ki so potrgale povodce, se nihče več ne ustavi. Vsi trdimo, da se bomo ustavili, ko bo čas. Čas pa bo, ko bomo potešeni. In potešeni bomo, ko bomo ...? Nikoli! Ker nočemo sprejeti realnosti življenja in odnosov, ker blodimo o svetu, kjer nas nič ne bo bolelo, skrbelo in utrujalo, kjer bomo s pravicami brez dolžnosti in odgovornosti itd. Tako vsi postajamo brezdomci. A dom je mogoče graditi le v realnem pogledu na odnose. Te je mogoče ustvarjati, če so ti naše temeljno poslanstvo, ne pa občasen hobi. In ko nas bodo ljudje vprašali: »Hej, kje pa ti stanuješ?« bodo ostali pri nas in povabili k nam še druge, če bodo videli naše domove, polne čiste ljubezni in miru.

Po: E. Mozetič