Mr 1,29–39

BOG OZDRAVLJA

Evangelij jasno razlikuje med boleznijo in obsedenostjo. Za prvo je potrebno zdravilo, za drugo pa eksorcizem.

A Jezus v nekem trenutku prekine z ozdravljanjem ljudi in izganjanjem demonov ter reče svojim učencem: “Pojdimo drugam.” Srečati si želi čim več ljudi in jim oznaniti veselo novico. Zakaj? Ker se ljudje brez Boga počutijo kakor Job (prvo berilo), ki v 7. poglavju pravi: “Odmerjeni so mi meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja. Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka.”

Življenje, ki ga opisuje, je življenje bolnika. In je obenem življenje, kakršnega imamo brez Boga. Toda Bog “ozdravlja potrte v srcu”. Z Bogom ima življenje vse, kar potrebuje v duhovnem smislu: pomen, namen in tolažbo.

Biti kristjan pomeni imeti veliko spodbudo za plahe ljudi. Če je torej Jezus resnično želel pokazati svetu, kako najti srečo, in to je bil njegov namen, potem je naloga nas kristjanov biti taka luč. Hkrati je naša naloga da smo priprošnjiki. Mi  bolne lahko približamo Bogu, in to velja tudi za tiste brez Boga.

Česa se lahko naučimo iz tokratnega evangeljskega odlomka? Naše pozornosti je vredna posebej ugotovitev apostola Simona: »Vsi te iščejo.« Kljub temu se Jezus poslovi od Kafarnauma. Če to prestavimo v današnji čas, potem vidimo, da tudi danes veliko ljudi išče smisel svojemu življenju. Čutijo, da mora biti nekaj več kot to, kar zaznavamo s čuti. Za tem »praznim mestom« slutimo več kot le praznino. In drugo: Kakor je bila molitev temelj Jezusovega življenja, naj bo tudi temelj našega življenja. Če se Jezusu pridružimo v molitvi in strežbi ubogim, vemo, da ga tam srečujemo, ker je tako v molitvi kot dobrih delih osebno navzoč.

Po: E. Mozetič