Lk 24,35–48

»VI STE PRIČE TEH REČI«

Apostoli, ki so s svojimi očmi videli vstalega Kristusa, niso mogli molčati o tem izjemnem izkustvu, saj se jim je prikazal zato, da bi resnica o njegovem vstajenju preko njihovega pričevanja dosegla vse. Cerkev ima zato nalogo, da skozi čas nadaljuje to poslanstvo. Vsak krščen je poklican k pričevanju tako z besedami kakor z življenjem, da je Jezus vstal, da je živ in navzoč med nami.

Vpra-šam se lahko: Kdo je priča? To je tisti, ki je videl, si zapomni in pripoveduje. Videti, zapomniti si in pripovedovati so trije glagoli, ki opišejo njegovo identiteto in poslanstvo. Priča je tisti, ki je videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globoki pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč kot tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje. Priča je tisti, ki je spremenil življenje.

Vsebina krščanskega pričevanja je vstali in živi Kristus, edini Zveličar vseh. O njem lahko pričujejo tisti, ki imajo osebno izkušnjo Njega. Iz te poti, ki jo vedno vodi Božja Beseda, lahko vsak kristjan postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno, kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja.

Prav zato je naša naloga, današnjih njegovih učencev, da se pogovarjamo o Njem, in takrat je na poseben način z nami, je med nami. Drugi način, da je med nami, pa je zbiranje ob »lomljenje kruha«.

Po: E. Mozetič