Jn 10,11–18

OČETOVSKA VNEMA ZA VSAKOGAR IZMED NAS

Četrta velikonočna nedelja, imenovana tudi nedelja Dobrega pastirja, nas vsako leto vabi z vedno novim čudenjem odkriti resnico, ki jo je Jezus sam izrekel o sebi. In katera je ta resnica? Ta resnica je, da 'Dobri pastir da svoje življenje za ovce'. Te besede so se v polnosti uresničile, ko se je Kristus, ki je bil svobodno pokoren Očetovi volji, pustil pribiti na križ. S tem postane popolnoma jasno, kaj pomeni, da On, 'dobri pastir', daje življenje, saj je daroval svoje življenje v žrtev za nas, zate, zame, za vse. Zaradi tega je 'dobri pastir'.

S tem, ko daje svoje življenje za nas, Jezus vsakemu pravi: 'Tvoje življenje ima zame tolikšno vrednost, da za njegovo rešitev dam sebe vsega'. Ravno to darovanje življenja ga naredi za najodličnejšega Dobrega pastirja, Njega, ki ozdravlja, Njega, ki nam omogoča, da bomo lahko živeli lepo in rodovitno življenje.

V podobi Jezusa, Dobrega pastirja, zremo Božjo previdnost, njegovo očetovsko vnemo za vsakega od nas, ne pušča nas samih. To je resnično presenetljiva in skrivnostna ljubezen, saj nam je s podaritvijo Jezusa kot Pastirja, ki daje življenje za nas, Oče dal vse, tisto največje in najdragocenejše, kar nam je mogel dati. Resnično je najvišja in najčistejša ljubezen, saj ni v ozadju nobene potrebe, preračunljivosti ali kakršne koli želje po izmenjavi. Pred to Božjo ljubeznijo okušamo neskončno veselje in se odpremo hvaležnosti za vse to, kar smo zastonj prejeli.

Toda ni dovolj le zreti in zahvaljevati se. Potrebno je tudi iti za Dobrim pastirjem. Še posebej pa so tisti, ki imajo v Cerkvi poslanstvo voditeljev, duhovniki, škofi, papež, poklicani prevzeti, nikakor ne miselnosti 'menedžerjev', temveč služabnikov, s posnemanjem Jezusa, ki nas je rešil s svojim usmiljenjem. 

Po: E. Mozetič