Jn 15,26–27;16,12–15

JEZIK RESNICE IN LJUBEZNI

Petdeseti dan po veliki noči apostoli doživijo dogodek, ki presega njihova pričakovanja. Učenci so povezani v molitvi, ta pa predstavlja pljuča, ki dajejo dih učencem v vsakem času. Brez molitve namreč ni mogoče biti Jezusov učenec; brez molitve ne moremo biti kristjani. Molitev je zrak krščanskega življenja.

Učence, združene v molitvi, preseneti vdor Boga. Gre za vdor, ki ne dopušča zaprtosti: na stežaj odpre vrata preko sile vetra, ki spominja na prvotni piš, in izpolni obljubo moči, ki jo je dal Vstali, preden se je poslovil. 'Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali,' je zapisano v Apostolskih delih.

Poleg vetra pride tudi ogenj, ki spominja na goreči grm in na goro Sinaj z darom desetih Božjih zapovedi. V svetopisemski tradiciji ogenj spremlja Božje razodevanje. V ognju Bog izroči svojo živo in odločno besedo, ki odpira prihodnost; ogenj simbolično izraža Božje ogrevanje, razsvetljevanje in preizkušanje srca, njegovo skrb pri preverjanju vzdržnosti človeških del, pri očiščevanju in ponovnem oživljanju.

Cerkev se torej rodi iz ognja ljubezni, iz 'požara', ki izbruhne na binkošti in ki razodeva moč besede Vstalega, ki je lastna Svetemu Duhu. Nova in dokončna zaveza ni več osnovana na postavi, ki je zapisana na kamnite plošče, ampak na delovanju Božjega Duha, ki vse stvari dela nove in se vtisne v meseno srce. Beseda apostolov postane prežeta z Duhom Vstalega in postane nova beseda, drugačna, a se lahko razume, kakor da bi bila istočasno prevedena v vse jezike. Vsak jih je namreč slišal govoriti v svojem jeziku. Gre za jezik resnice in ljubezni, ki je univerzalen jezik. Tudi nepismeni ga lahko razumejo. To je jezik resnice in ljubezni, ki ga razumejo vsi!

Po: E. Mozetič