Mr 3,20–35

ZAKRKNJENO STANJE SRCA

»Če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem,” nam sporoča današnji evangelij.

To zastrašujoče svarilo se nanaša na greh zavračanja Božje milosti. Volja človeka, ki bi storil ta greh, je tako otrdela, da si ne želi Božjega usmiljenja, in zavrača njegovo dobroto. Greh proti Svetemu Duhu je “neodpustljiv” zato, ker grešnik sam ne dopušča, da bi mu Bog odpustil. Ker pa Bog spoštuje svobodno voljo, ki nam jo je namenil, spoštuje tudi odločitev grešnika, ki vztrajno zavrača njegovo odpuščanje.

Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. A hkrati ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina.

Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu. Če pa se to stanje spremeni, pa Bog spet lahko vstopi vanj in mu nakloni svojo očiščujočo in odpuščajočo navzočnost.

Po: E. Mozetič