KLIC, KI JE NAMENJEN VSAKEMU ČLOVEKU

Bolj od tega pljunka, dotikanja s prsti ušes in jezika, je v današnjem evangeljskem odlomku pomembno nekaj drugega.

Prvi je Jezusov vzdih in pogled proti nebu. To pomeni, da se je Jezus kot tisti, ki prihaja iz nebes, poistovetil s trpljenjem ljudi tako, da je soudeležen pri njihovih nesrečah in te nesreče prevzema nase. Evangelist Matej o tem lepo pravi: »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.«

Drugo, na kar moramo biti ob tem čudežu pozorni, je stanje gluhega človeka. Gluh človek je izoliran od okolice. Ljudje okoli njega se ga naveličajo, ker mu morajo neštetokrat povedati isto stvar. Samega gluhega pa gluhota sili k sumničenju, da ljudje okrog njega o njem slabo govorijo, da se mu posmehujejo. Tudi zaradi tega se gluhi človek umika okolici.

Tretje, na kar smo pozorni, pa je Jezusova beseda »Efeta« – odpri se! Efeta je aramejska beseda; Jezus je govoril aramejsko. Prvi kristjani so razumeli, da se ta beseda ne nanaša samo na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se je dotaknil njegovih ušes in ust in rekel: »Efeta, odpri se!« Danes je obred nekoliko spremenjen, vendar pomeni isto: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje Boga, za življenje, ki ti ga daje Bog. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in tudi srce govori. To je del našega splošnega prepričanja in je izraženo v mnogih izrazih naše vsakdanje govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto srce«, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je zaprto za sočloveka in za sleherno sočutje.

»Efeta! – Odpri se!«, je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku, ne samo telesno gluhemu in nememu. To je povabilo tudi meni in tebi, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za svojo okolico, za potrebe drugih. To je povabilo k poslušanju Božje besede, ki nam je posredovana in želi vstopiti v naše življenje, da ga oblikuje. Vera se namreč hrani iz poslušanja Boga!

Po: E. Mozetič