Mr 9,38–43.45.47–48

PRILOŽNOST, KI JE PONUJENA VSAKOMUR

Kaj naj si mislimo o onih, ki so zunaj, a delajo dobro in se na njih opazi delovanje Duha, čeprav ne verujejo v Kristusa in ne pripadajo Cerkvi? Ali je zunaj Cerkve odrešenje?

Nekateri tradicionalni kristjani so zbegani zaradi sedanje odprtosti glede omenjenega in ugovarjajo: »Če lahko tudi ateisti upajo na večno življenje, če le živijo po vesti; če je res, kar pravijo nekateri teologi, da lahko upa na odrešenje vsakdo, ki na neki način veruje, pa naj bo musliman ali jud, se sprašujem: zakaj je Jezus rekel: 'Kdor vame veruje, bo rešen?'

To je priložnost, da malce osvetlimo ta kočljivi problem. Takoj povejmo, da to ni le nauk kakšnega osamljenega teologa, marveč drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki pravi, »da Sveti Duh na način, ki je poznan samo Bogu, ponuja vsakemu človeku priložnost, da pride v stik s Kristusovo velikonočno

skrivnostjo« in se torej lahko zveliča.

Sicer pa Jezus v današnjem evangeljskem odlomku zahteva od teh ljudi, ki »so zunaj«, dvoje: da niso »proti« njemu, se pravi, da se ne borijo odločno proti veri in njenim vrednotam in da se svobodno ne upirajo proti Bogu. In drugo: če že ne zmorejo služiti in ljubiti Boga, naj služijo in ljubijo vsaj njegovo podobo, ki je človek, na poseben način revež.

V nas pogosto prevlada pogled, po katerem je vera pretežno stvar izpolnjevanja dolžnosti, pridobljenih zaslug in prejete nagrade. Zato je seveda težko sprejeti, da hodimo vštric s tistimi, ki ne izpolnjujejo ničesar od omenjenega. Toda krščanstvo ni v prvi vrsti stvar dolžnosti, ki jih je potrebno opraviti, in bremen, ki jih je potrebno prenašati. Ni nekaj, kar mi delamo za Boga, ampak gre za to, kar je Bog storil za nas. Milost je in neskončen privilegij, da smo pobliže spoznali Kristusa, njegov evangelij in njegovo ljubezen.

Po: E. Mozetič