Jn 10,27–30

S PRAVIM PASTIRJEm SE NE BOMO NIKOLI POGUBILI

Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo nemočni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga, ki je poskrbel za nas. To »skrb drugega« za nas pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino ...

Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti
poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje dobi smisel v iskanju izgubljene »ovce« – mene, tebe ... Da si nas zadane na rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose in zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje in odgovorne življenjske odločitve.

Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni, celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi predstavlja kot ideal. Kakšna zmota! Strah nas je nečesa, kar je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka našega časa, ki želi biti povsem samozadosten.

Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi želeli. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se
izgubimo – o tem smo lahko prepričani.

Po: E. Mozetič