KRST
    
     Krst je zakrament, ki zajame celotno osebo in ji podeli novo življenje. Kdor prosi za krst zase ali za svojega otroka, sprejema resno odgovornost. Prvi, ki je krščeval, je bil Janez Krstnik. Ljudje so prihajali k njemu in se spovedovali svojih grehov. Priznavali so, da so ljudje in da njihova pravičnost ne izhaja iz njihovih zaslug. Obžalovali so, da njihovo življenje ni bilo brez greha in prosili odpuščanja. Namen Janezovega krsta je bil globoko spremeniti mišljenje ljudi.

    Tako se tudi kristjan v krstu prerodi v novega, v odrešenega človeka. Krščeni živi iz Kristusove velike noči. S tem postane posinovljenec nebeškega Očeta in stopi v Cerkev. Prejme dostojanstvo laika, to se pravi postane ud, član božjega ljudstva, živi kamen Cerkve in svetišče Svetega Duha.

    Pri krstu so odločilne tri besede. Beseda Boga samega, ki nam po Jezusu daje Svetega Duha, beseda krščanske skupnosti, ki krščenca sprejme v Cerkev, in beseda krščenca, ko se odpove zlu in izpove vero.


  Obred krsta
    Glavno dejanje krsta vsebuje tri bistvene prvine: potopitev v vodo, besede, ki jih izgovarja krstitelj, ko krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha", ter vera s katero krščenec, oziroma njegovi starši sprejmejo to besedo. 

    Trije obredi dopolnjujejo obred krsta v ožjem pomenu. Maziljenje s sveto krizmo naznanja potrditev, ki jo bo škof podelil pri birmi, izročitev belega oblačila ponazarja dar novega življenja v Gospodu in izročitev krstne sveče, prižgane ob velikonočni sveči, kar pomeni, da Gospod daje luč. 

Botri
    Botrstvo izvira že iz časa prve Cerkve. Takrat so se za krščanstvo odločali predvsem odrasli ljudje. Ko so želeli sprejeti vero v Kristusa in biti krščeni, so si izbrali zgledne kristjane, ki so jim s svojim zgledom in učenjem to vero predstavili. Ti ''učitelji'' so potem pri krstu jamčili za novokrščence in se obvezali, da jim bodo pri duhovni rasti pomagali.

    V stoletjih, ko so začeli krščevati otroke, je bila botrom zaupana tudi skrb za gmotni položaj krščenca, zlasti v primeru smrti staršev ali hude revščine.

    Izvor botrstva jasno kaže, da je treba biti pri izbiri botrov pazljiv na mnogo dejavnikov. Botri so priče občestva in morajo prepričani kristjani. To pomeni, da živijo v skladu s krščanskim naukom in izročilom Cerkve. Imeti morajo prejete vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo), če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Samo civilno poročenim ali neporočenim parom, ki živijo skupaj, se mora dovoljenje za botrstvo odkloniti. Ravno tako ni primeren za botra, kdor je bil po lastni krivdi kaznovan na zaporno ali drugo visoko kazen, ali bi zaradi svojega načina življenja lahko povzročil pohujšanje (odvisniki od alkohola ali drog, preprodajalci in tatovi, pretepači in nasilneži …). Tudi kristjani, ki hote opuščajo ali zavračajo prejemanje zakramentov in zaradi svojega načina življenja ne praznujejo Gospodovega dne in drugih praznikov niso primeri za botre.

    Biti boter je gotovo čast, vendar bolj kot to, je to odgovornost in naloga, saj s svojim zgledom in nasveti pomagajo staršem podpirati vero novokrščenca. Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. Če je boter iz druge župnije mora to dovoljenje prinesti sam, ali po starših novokrščenca, najkasneje do dne priprave, in ga predložiti župniku. Če je boter iz stiške župnije, se mora v času od najave krsta do priprave nanj zglasiti pri župniku, da se mu predstavi in prejme dovoljenje. TUKAJ lahko natisnete prošnjo za pridobitev dovoljenja za botrstvo in jo daste v potrditev domačemu župniku.

Krstna praksa 
    Ko se starši odločijo za krst, naj o tem obvestijo župnika. To storijo osebno, z obiskom v župnijskem uradu. Ob tej najavi se dogovorijo za dan priprave in dan krsta. Priprava obsega dve srečanji. Prvo srečanje je z župnikom ob predstavitvi in najavi.  Zadnja priprava je srečanje staršev in botrov s krstiteljem in je običajno teden pred krstom. Ob najavi krsta se lahko dogovorijo tudi za drug termin priprave. Starši naj v času od najave krsta do priprave opravijo spoved. V tem času naj nabavijo tudi krstno svečo in belo oblačilo.
 
    V naši župniji je krstno bogoslužje redno vsako drugo soboto (brez svete maše) ali nedeljo v mesecu med sveto mašo ob 10.30 uri. Izjemoma se je mogoče dogovoriti za kakšno drugo nedeljo, zlasti, če običajna nedelja sovpada z drugo župnijsko slovesnostjo (prvo obhajilo, birma …).   Za podelitev zakramenta krsta ob drugih dneh ali izven nedeljske maše je treba imeti zelo tehten razlog. 

    Priporočljivo je, da je otrok krščen v župniji, v kateri s svojo družino biva. To pa ne pomeni, da ne smemo prositi za krst v drugi župniji. Glede krsta v drugih župnijah, ali otrok iz drugih župnij, se v držimo prakse, da je za tak krst potrebno imeti pisno dovoljenje župnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče.

Uvajanje odraslih v krščanstvo
    Krščevanje odraslih je bila v prvih stoletjih Cerkve običajna praksa. Temu je botrovalo dejstvo, da se je bilo potrebno za krst osebno odločiti. Družba je bila judovska ali poganska in za krščanstvo so se odločali ljudje potem, ko so odkrili vero pri tistih, ki so že bili krščeni. Priprava na krst se je vršila skozi obdobje katehumenata, kjer so kandidati za krst odkrivali verske skrivnosti in spoznavali bistvene lastnosti krščanskega življenja. Na veliko soboto so prejeli zakrament svetega krsta.

    Ko je družba postala krščanska, so bili krščanski starši tisti, ki so v otrokovem imenu izpovedali vero in tako lahko otroka prinesli h krstu. Oni so se zavezali, da bodo otroku posredovali vero in poskrbeli, da bo krščansko vzgojen. Tudi velika smrtnost otrok je vplivala, da se je začelo s krščevanjem le teh, saj niso hoteli, da bi kateri od otrok umrl brez svetega krsta.

    Čas teče dalje in vsako obdobje zgodovine je po svoje zaznamovano. Krst otrok ni več vedno samoumeven, in čedalje več je ljudi, ki kot otroci niso bili deležni tega zakramenta. Mnogi se kot odrasli odločajo, da bi prejeli sveti krst in druge zakramente. Včasih ta želja izvira iz želje skleniti cerkveni zakon, včasih pa je sad odločitve za Boga in krščansko vero. 

    Kdor se torej odloči, da bi kot odrasel sprejel zakramente, naj se obrne na župnika ali drugega duhovnika, ki ga bo poučil, kam naj se obrne. Navadno se tak katehumen priključi eni od skupin, kjer katehumenat redno poteka. Tam se bo poučil o nadaljnjem poteku priprave. V času priprave, ki traja nekako eno leto in pol, bo katehumen spoznal bistvo krščanske vere in mesto Cerkve v verovanju. Spoznal bo tudi različne praktične načine izražanja vere ter se pripravil na prejem potrebnih zakramentov.

Življenje iz krsta
    »Postal si nov človek in oblekel si Kristusa …« To so besede s katerimi duhovnik pri krstu novokrščencu izroči belo oblačilo. Krst človeka ne le včlani v krščansko družino in katoliško Cerkev, temveč človeka tudi zaznamuje za vse življenje. Iz milosti zakramenta krsta zrastejo v kristjanovem življenju kreposti vere, upanja in ljubezni. Božja milost ga spremlja in Sveti Duh ga posvečuje. 

    Seveda pa ta pripadnost s seboj potegne tudi določene dolžnosti. Gotovo je prva in najbolj temeljna zahteva, krščansko življenje z izpolnjevanjem Božjih zapovedi, z življenjem po Evangeliju in s sodelovanjem v krščanski skupnosti.
 

BIRMA

Zakrament birme
    Če je zakrament krsta zakrament odpuščanja grehov in božjega posinovljenja, pa je birma zakrament podaritve Duha in vključitev v misijonsko Cerkev.

     Sveto pismo nove zaveze poroča, da so apostoli krščencem podelili Svetega Duha. Zato Cerkev s posebnim klicanjem prosi, naj na posinovljene otroke pride Sveti Duh z obiljem svojih darov. Birmovalec, ki je navadno škof, položi roko nad vsakega birmanca. S tem nakaže, da je podeljevanje tega zakramenta povezano z apostoli in prvimi Binkoštmi. 

Kdo lahko prejme zakrament birme
    Zakrament birme lahko prejme vsak kristjan, ki se je s primerno katehezo in vzgojo pripravil na zavzeto in brezkompromisno krščansko življenje. To pomeni, da se zaveda kaj pomeni živeti v Cerkvi, ter da sprejema veroizpoved, ki jo je prejel od staršev in krščanske skupnosti za svojo. 

Birmanski botri
    Glede birmanskih botrov velja enako, kakor pri krstnih botrih. Zdi pa se potrebno opozoriti na nevarnost enačenja botrstva z obilnim obdarovanjem. Boter je predvsem duhovni spremljevalec krščenca ali birmanca. Gotovo je prav, da svojega varovanca kdaj tudi ''pocrklja'' s kakšnimi darili. Vendar naj se pri tem pazi, da ne zapademo v pretiravanje, saj tako zakramente, ki so predvsem znamenja božjih darov profaniziramo in krčimo zgolj na materialno. 

Obred birme
    Birmanec po izpovedi vere pristopi k birmovalcu. Tam se mu predstavi tako, da mu pove svoje ime. Birmovalec nato s sveto krizmo naredi na čelu birmanca znamenje križa in moli: "Prejmi potrditev Svetega Duha". Birmanec pritrdi z besedo:"Amen". Birmovalec položi roko na birmančevo desno ramo in mu zaželi: "Mir s teboj", na kar birmanec odgovori: "In s tvojim duhom".


 

EVHARISTIJA 

Teologija evharistije
    Evharistija v izvirniku pomeni »zahvaliti se«, obhajati zahvalo. S to zahvalo kristjani obhajamo in slavimo skrivnost vere, to se pravi božje delo. Evharistija je vir in vrhunec vseh drugih zakramentov. Zakramenti nam priskrbijo darove odrešenja, evharistija pa nam daje Gospoda samega. Po evharistiji je namreč Kristus navzoč v svoji Cerkvi in se nam daje v hrano. 

    Jezus je postavil evharistijo med obedom pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal veliko noč. Pri tem obedu, na veliki četrtek, Jezus vnaprej v ljubezni daruje svoje življenje za nas. Jezus je takrat preko učencev zbral vso Cerkev. Tudi danes želi Jezus še naprej obhajati evharistijo s svojimi učenci. Velika noč, pasha, je praznik prehoda. Za Jude je bil to spomin na izhod iz štiristo letne egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo, za kristjane pa je spomin na Jezusov prehod s tega sveta k svojemu Očetu, preko trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. Ko je Jezus odprl to pot je bil to začetek prehoda v večno življenje za vse človeštvo.

    Jezus je pri zadnji večerji vzel v roke kruh in nato kelih z vinom ter pomenljivo rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas… To je kelih moje krvi…, ki se za vas in za vse preliva…« To so najpomembnejše besede, ki jih je Jezus izrekel pri zadnji večerji, besede postavitve evharistije. Udeležiti se evharistije, Gospodove večerje, pomeni biti deležen istega kruha in keliha, ter stopiti v osebno povezanost s Kristusom. Te besede je Jezus zaupal apostolom in po njih vsej Cerkvi. Povedati hočejo: »Tu sem za vas.« Že dvajset stoletij Cerkev živi iz teh besed in iz te navzočnosti, in prav s tem kruhom ter kelihom se bo krepila do konca časov.

Tretja Božja zapoved - posvečuj Gospodov dan
    Zvesti Gospodovemu naročilu »To delajte v moj spomin«, se kristjani zbiramo prvi dan v tednu, da obhajamo Gospodovo večerjo. Udeležba pri nedeljski maši je najpomembnejši izraz vere in povezanosti verujočih s Kristusom in med seboj. Za kristjana nedelja ni zadnji, ampak prvi dan v tednu. Od mrtvih vstali Kristus prinaša nedelji novost velikonočnega življenja. Ta dan je vabilo, da znova in znova poživimo tri velike razsežnosti krščanskega življenja: vero, upanje in ljubezen.

    Tisti, ki se redno in lahkomiselno izmika praznovanju Gospodovega dne, neha prejemati hrano za življenje svoje vere. Izgubi stik s svojimi brati in sestrami in trmasto zanemarja Gospodov klic ter ponudbo, ko mu hoče sam sebe dati v hrano. Udeležba pri maši je za kristjana dolžnost in življenjska potreba. Če kristjan opušča mašo, vera v njegovem srcu sčasoma umre in skupnost obuboža. 

    Nedelja je torej sveta! To pomeni, da je drugačen dan kakor pa drugi dnevi. To ni dan, ki bi bil zato, da bi mogli loviti med tednom izgubljeni čas ali si zgolj nabirali moči za prihodnje delo. Tudi ni dan, ko nad nami zagospoduje industrija prostega časa. Nedelja je predokus večnosti, predokus dokončnega življenja, predvsem pa priložnost, ko se lahko pokažemo bolj človeške in bolj krščanske. 

Zgradba maše
    Različni deli sestavljajo obhajanje evharistije. Na začetku se vsi pokrižamo, kajti zbrani smo v imenu Boga. Bog je sredi med nami, zato tudi pozdrav: »Gospod z vami!« Ker smo tudi skupnost grešnikov je že takoj na začetku obred kesanja in spokornih vzklikov: »Gospod usmili se…«

    Pri besednem bogoslužju nam govori Gospod. Poslušamo Božjo besedo, kakor so jo zapisali sveti pisatelji v Svetem pismu. To božjo besedo nam mašnik nato v pridigi razloži in približa. Besedno bogoslužje se zaključi s prošnjami.

    Drugi del maše se zberemo okrog oltarja. Prinašamo darove in jih darujemo Bogu, naj jih spremeni v dar večnega življenja. Ta del se imenuje evharistično bogoslužje, saj je ravno tu bistvo maše. Višek doseže, ko mašnik prosi Svetega Duha naj posveti prinesene darove. Nato molimo za Cerkev ter njene žive in že umrle člane.

    Tretji del maše je obhajilni obred. Po skupni molitvi očenaša in dejanju odpuščanja drug drugemu pristopimo k obhajilu. Vsak prejem Kristusovega telesa je zedinjanje s Kristusom, hkrati pa nas povezuje v občestvo z našimi brati in sestrami. Evharistija nam mora dajati moči, da tudi sami postajamo to kar prejemamo, da se tudi sami v vsakdanjem življenju darujemo drug za drugega.

Prvo obhajilo
    Jezus sam je veliko pozornosti namenil otrokom in skrbi zanje. Zato je Cerkev prav v obdobje otroštva uvrstila tudi praznik prejema prvega svetega obhajila. Čeprav je sveto obhajilo, oziroma evharistija, zakrament, ki ga prejemamo pogosto, je krščanska tradicija naredila iz prvega svetega obhajila poseben praznični trenutek. 
Papež sv. Pij X. je dovolil, da prejmejo otroci prvo obhajilo takrat, ko so sposobni razlikovati med navadnim in posvečenim kruhom, ki je Kristusovo telo.