Dragi bistriški župljani!

Med vas prihajam kot mlad duhovnik, prvič župnik. Za menoj je prvi teden spoznavanja te lepe župnije, ki pa vsekakor ponuja veliko izzivov. Bogu in vsem vam se priporočam v molitev, da jim bom vsaj nekaj kos.

Dovolite mi, da se vam najprej na kratko predstavim. Po rodu prihajam iz župnije Sveta Trojica v Slovenskih Goricah. Proti koncu srednje šole sem v sebi prepoznal božji klic v Gospodov vinograd. Novo mašo sem daroval pred osmimi leti, nato pa sem najprej opravljal kaplansko službo na Prevaljah, nato sem bil duhovni asistent na Škofijski gimnaziji v Mariboru, zadnje leto pa sem bil kaplan v Slovenskih Konjicah. Bogu sem hvaležen za vse pastoralne izkušnje, ki sem jih pridobil v teh službah; predvsem sem svoje delo in čas največ posvečal mladim, med katerimi sem se vedno počutil zares dobro in živo.

V življenju pa je le malo stalnih stvari; odpirajo se nove poti in začenjajo se novi izzivi. Tudi tega, da sem postal župnik, se globoko v svojem srcu zelo veselim. Seveda pa je s tem povezanih tudi precej strahov in negotovosti. Že po prvem tednu pa sem trdno prepričan v naslednje: sam zmorem narediti zelo malo. Če pa bom imel ob sebi dobre, skrbne ljudi s čutom za župnijo in domače občestvo, pa bomo skupaj zmogli uresničevati tudi najdrznejše sanje.

Globoko sem hvaležen svojim predhodnikom, ki so z izredno požrtvovalnim delom skrbeli za dušno pastirstvo v tej župniji. Tudi po njihovih zaslugah se je uspel ohraniti največji zaklad – verno, živo in predano cerkveno občestvo, v katerem ste danes zbrani. To mi daje največ upanja in zagona, da bomo skupaj zmogli iti naprej. Zavedam se, da so vaša pričakovanja velika; prav tako pa vem, da bom kot človek delal tudi napake in da še zdaleč ne bom imel odgovorov na vsa vprašanja.

Ob ubiranju prvih korakov sem naletel na enega večjih problemov: že dlje časa pereče vprašanje bivalnih prostorov za župnika. Ob neverjetnem odzivu po prvih srečanjih z nekaterimi farani smo uspeli že ta teden zagnati udarniško akcijo, s katero bomo skušali urediti vsaj najnujnejše prostore za domovanje. Pot bo seveda še dolga in težka, a že prvi korak me navdaja z velikim pogumom in optimizmom. Neizmerno sem hvaležen za vso pomoč, ki sem jo že prejel v teh dneh, saj lahko prav na vsakem koraku čutim, da me sprejemate s široko odprtimi srci. Seveda pa se za vsakršno obliko pomoči že tudi vnaprej zahvaljujem, saj mi neprecenljivo prav pride prav vsaka ponujena dlan ali izrečena molitev.

V življenju smo nenehno postavljeni pred odločitve, od katerih je odvisna naša prihodnost. Ob tolikšni količini vprašanj brez odgovorov bi se sam kaj hitro lahko odločil za jadikovanje in obup. Pa vendarle nosim v sebi upanje zaradi poklicanosti k služenju občestvu, kamor me je Jezus povabil. Naj nam njegova milost vsem pomaga, da bomo skupaj zmogli darovati pogum, pripravljenost in ljubezen za delo v njegovem vinogradu!

Jani Družovec, vaš župnik