Lk 15,1–32

OČETOVI PRVI KORAKI

Kako je vsak človek Bogu dragocen in kako vsakega išče, govorita priliki o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi (Lk 15,1–10). Vrhunec te skrbi pa se pokaže v priliki o izgubljenem sinu, zlasti v opisu sinove vrnitve domov: »Ko je bil sin še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).

V enem samem stavku odseva absolutnost Božje ljubezni. Besede »ko je bil sin še daleč povedo«, da se ljudje z grehom oddaljimo od Boga. Toda Bog  vidi grešnika, kakor vidi oče sina, tudi ko je ta daleč od njega, saj ljubezen ne pozna razdalje. Ni kraja na tem svetu, do koder ne bi segla Božja ljubezen. Sveto pismo je ena sama pripoved, kako nebeški Oče išče človeka, ki se je po prvem grehu skril pred njim, in sprašuje: »Adam, kje si?« (1 Mz 3,9). Oče išče otroke, ki so daleč. Bog nas prvi išče. Morda je naša izkušnja, da mi iščemo Boga, a nas dejansko on vedno prvi išče. Pred našim iskanjem je njegova ljubezen.

Oče je sina zagledal, ko je bil še daleč. Očetov pogled je pogled ljubezni. To ni pogled, ki bi obsojal ali očital, ampak pogled, ki izraža usmiljenje. Ni pogled sodnika, ampak pogled, ki dviga in daje poguma.

 »Oče se ga je usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil.« Spet igra oče glavno vlogo, saj je pritekel, ko je bil sin še daleč, in ga pogledal z ljubeznivim pogledom. Zopet Oče dela prve korake in išče sina. Trpi, ko ni sina, ker prava ljubezen trpi odsotnost ljubljenega. Kako globoko sporočilo! Prava ljubezen bo trpela. Ne gre za idealiziranje ljubezni, za neki romantičen pogled nanjo, ampak za realističen pogled. Zato najbolj odsevamo Očeta, ko se bližamo sodobniku, ki se pogosto znajde na pašnikih ponižanja. Naša prijazna kretnja ga bo dvignila, čeprav nas bo veliko stala, saj bomo morali prebroditi zagledanost vase. Ko bomo tega sposobni, bomo vedeli, da nas je dosegla Božja ljubezen.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem