Lk 17,11–19

KAJ SE SKRIVA ZA ČUDEŽI?

V evangeliju današnje nedelje Kristus ni doživel hvaležnosti. Od desetih gobavcev, ki jih je ozdravil, se mu pride zahvalit samo eden. Zares skromen odstotek! Pa ne gre samo za problem priznanja in hvaležnosti, ampak tudi za globlje sporočilo odrešenja. Samo eden »se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga« (Lk 17,15) pravi evangelij, in tako priznal, da za ozdravljenjem stoji Bog. Samo eden od ozdravljenih je »padel na obraz … in se mu zahvaljeval«. Besede nakazujejo, da je samo on v Jezusu prepoznal Odrešenika in Božjega Sina. Za ozdravljenjem je videl globlje Božje delovanje, odrešenjsko skrivnost, prihod Odrešenika. Za druge je bilo pomembno, da so ozdraveli in da so doživeli čudež, za njim pa niso iskali globljih vzrokov in niso prepoznali Božjega delovanja.

Velikokrat ljudje trpijo zaradi nehvaležnosti. Koliko starejših ljudi, ki so osamljeni v domovih za ostarele, bi bilo presrečnih, če bi jim bližnji pokazali samo malo hvaležnosti in izkazali drobno pozornost. In bilo bi manj občutka nekoristnosti, tako morečega za sodobnega človeka. Hvaležnost je v našem neosebnem času redka. Obnovo osebnih odnosov lahko pričakujemo samo od tistih, ki še upoštevajo Boga kot najvišjega Dobrotnika in mu izkazujejo hvaležnost. Hvaležnost do človeka bo potem prišla sama od sebe.
Kdor prizna Boga in vidi za dogodki v svetu njegovo delovanje, je hvaležen. Kdor je hvaležen Bogu, pa bo hvaležnost do njega izkazoval z dobroto do ljudi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem