Mt 4,12–23

TEOLOGIJA IN PEDAGOGIKA BOŽJEGA KLICA

Hm, Božji klic! Če ljudje slišijo kaj takega, najprej vprašajo, kako se to zgodi: »Zakaj se je odločil za duhovnika? Le kaj je slišal? Kaj hudega se mu je zgodilo?« Tokratni evangeljski odlomek opisuje, kako je Jezus poklical prve učence (Andreja, Petra, Janeza, Jakoba) in lepo odstira »Božjo pedagogiko« nekakšno Božjo strategijo. Preprosteje – opisuje nam, kako se Bog približuje človeku in ga kliče za sodelavca.

Ko je Jezus »hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata … Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča« (Mt 4,18). Kristus se bliža človeku tam, kjer je. Pristopi k njemu sredi njegovih skrbi in dela, sredi njegovih naporov in iskanj. Kristusova pot do človeka ne gre prek velikih in pomembnih dejanj, ampak se mu približa sredi vsakdanjika. Napačno ravnajo tisti, ki pričakujejo velikih in bleščečih dogodkov, po katerih jih bo Bog poklical. Ribiča, ki sta vestno opravljala svoje delo, je Kristus osebno nagovoril in jima dejal: »Hodita za menoj«. Preprosto ju je povabil, naj sledita njegovemu zgledu. V slogu človekove pridobitvene logike bi bilo naravno, da jima bo razložil, kakšne bodo »delovne razmere«. Pričakovali bi, da jima bo povedal, koliko bosta zaslužila. A nič od tega: njegov zgled, skratka, osebnost Jezusa Kristusa, jima bo zadostovala!

Osnovno pri klicu bratov je Jezusova pobuda. On se prvi približa, on kliče, vabi. Človek se samo odziva. Nihče ne more reči, da ima pravico postati duhovnik ali kristjan, lahko samo odgovori na Božji klic ali pa ga zavrne. Brata Jakob in Janez sta tako odgovorila na Jezusov (po)klic, da sta »takoj pustila čoln in očeta ter šla za« Jezusom. Pravzaprav sta zapustila vse: gmotne dobrine (čoln, saj sta samo to imela) in človeške vezi (očeta, nista bila poročena). Odločitev za Boga naj bo celostna, ne polovična. Obstaja pa velika nevarnost, da se z leti naša odločitev za Boga »ohladi« in postane polovična, morda samo četrtinska.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem