Mt 5,1–12a

srečen ali blažen

Vedno, ko se srečujem z besedilom blagrov, ostrmim od čudenja, a tudi onemim od nemoči. Kako se bližati tem veličastnim besedam in kako jih na kratko približati drugim. Tokrat se ustavimo samo ob besedi »blagor«.

Kaže, da je Jezus uporabil ustaljeno literarno obliko blagrovanja. Poznamo jo že v Stari zavezi in je lepo izražena v začetku psalmov: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, … temveč se veseli v Gospodovi postavi« (Ps 1,1). Seveda so si v Stari zavezi pod besedo blagor predstavljali predvsem bogastvo in uspeh kot Božje plačilo za človekovo pravičnost. Jezus pa paradoksalno pokaže na blagor tistih, ki so žalostni ali trpijo krivico.

V grškem jeziku, v katerem so napisani evangeliji, so razlikovali izraz srečen in blažen. Izraz srečen so uporabljali filozofi, izraz blažen (makarios) pa evangeliji. Prvi izraz je psihološki: dobro se počutiti. Drugi izraža gotovost, da smo na pravi poti. Kdor najde zavetišče pred dežjem, je srečen, drugi pa kljub dežju nadaljuje pot, a je zadovoljen, ker bo prej prispel domov, in mirno prenaša neprijetno vreme. Ta vidik ustreza pomenu evangeljskih blagrov: »Si reven? Žalosten? Te preganjajo? Ne bodi žalosten! Vse se bo dobro končalo.« Prvi vidik je sreča, ki jo je mogoče doseči s kozarcem dobrega vina ali druge alkoholne pijače, z udeležbo na zabavi … Ljudje so v tistih trenutkih veseli, a kaj, ko ti trenutki hitro minejo. Potrebno jih je vedno znova »obnavljati«. Kozarcu vina dodati drugega in tretjega, z ene zabave oditi na drugo. Ali ni to tragika našega razbolenega in nezadovoljnega sveta, da mora enemu obisku diska dodajati vedno nove, enemu odmerku omame vedno nove? Ta svet hrepeni po sreči in meni, da bo s »seštevanjem« kratkotrajnih sreč dosegel neminljivo. Povrhu pa nas minljivi trenutki sreče ne napolnijo z občutkom smisla, ki ga rojeva gotovost, da smo na pravi poti, ki nas vodi h končnemu cilju, k dosegu vira prave sreče – k Bogu. Samo on nam zagotavlja trajno srečo – to je blaženost.

Po: B. Rustja, Tvoje obličje iščem