Mt 5,17–37

Od nas je odvisno, kakšno bo naše skupno bivanje

Prijatelj, ki mnogo časa presedi pred televizorjem, mi je pripovedoval zgodbo z naslovom: Beg v verigah. Dva kaznjenca so selili iz zapora v zapor. Spotoma jima je uspelo pobegniti. Toda to njuno srečo sta spremljali dve nesreči. Prva, ker sta bila vsak z eno roko vklenjena v isto verigo. Druga, da je bil eden od njiju belec in drugi črnec. Črnec je sovražil vse belce, belec vse črnce. Pisano sta se gledala. Toda svoboda v daljavi in železna veriga na roki je bila njuna skupna usoda. Preskočiti sta morala jarek: eden je padel, drugi ga je z jezo in zmerjaje vlekel ven. Prebijala sta se skozi živo mejo; enemu se je zataknila obleka, drugi ga je suval in preklinjal. Eden se je hotel oddahniti, drugi je silil naprej. Upehana sta se zvrnila v travo in se še na tleh obdelovala s pestmi in brcami. Odnehala sta šele, ko ju je veriga ožulila do kosti … Obmirovala sta in začela trezno misliti: Če se pobijeva, bova oba mrtva. Če enemu uspe ostati živ, bo z verigo priklenjen na mrliča. Ali ne bi bilo bolje, da bi složno načrtovala pot v svobodo, v življenje …?

Slika naše vsakdanjosti. Določeno nam je prebivati skupaj, od nas pa je odvisno, kakšno bo to naše skupno bivanje. V miru in slogi ali v sovraštvu in vojni. Če se bomo sposobni pogovarjati, nam bo lepo. Če se med seboj pobijemo – kaj bomo imeli od tega?

V današnjem evangelijskem odlomku nam Jezus daje mnogo navodil. Skupni imenovalec vseh je zelo preprost: Vsak človek naj ti bo brat. Glej v njem svojo in Božjo podobo. Če pričakuješ od njega, da ti bo dober, bodi ti do njega prej. Veruj v moč dobrote, kajti za njo stoji Bog.

Lepe besede, bo kdo dejal. Lepe, toda Jezus ni ostal le pri njih. Vzel jih je zares. V njem so postale dejanje in življenje. Življenje so tudi vsem tistim, ki jih jemljemo zares.

Morda me bo kdo vprašal, kako se je tista zgodba iz filma končala. Ne vem. Vem pa, da se nadaljuje v tebi in v meni.

Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu