Mt 5,38–48

DRUGAČNA LJUBEZEN

Ljubezen do sovražnikov je znamenje, da si o Bogu nekaj doumel in da mu pripadaš. Nedvomno to presega človeške moči. Tu se razodevata Božja ljubezen in ravnanje. Nebeški Oče namreč »veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« Takšen je Bog. Ljubi brezpogojno in brez razlike.

Ko govorimo o Jezusovi zahtevi ljubiti celo sovražnike, smo pri jedru njegovega govora na gori. To je gotovo najbolj korenita, naravnost nezaslišana zahteva. Upira se naši človeški pameti. Nasprotuje človeškim nagnjenjem in tudi celotni zgodovini človeštva. Mnogi bi radi to zahtevo omilili in zgladili njeno neizprosno ostrino. Pravijo, da je dovolj, če ne sovražiš, ali pa, da je ta zapoved samo za popolne kristjane.

Toda zapovedi te vseobsežne ljubezni ni mogoče prikrojiti, niti se ji izmakniti. V njej se najjasneje pokaže, da evangelij ni zgolj človeško priporočilo, ampak je Božja zamisel. Ta visoka zahteva je kakor Božji podpis v Svetem pismu, dokaz njegove avtorstva. Še več, ljubezen do sovražnikov je drugo ime za Boga.

Ljubiti tiste, ki nas ljubijo, pozdravljati tiste, ki nas pozdravljajo – za to ni potrebno imeti nobene vere. Za to ne potrebuješ Boga. To zmore vsak. To je pač človeško. Evangelijske zahteve pa vse to ravno presegajo. »Evangelij, ki sem vam ga oznanil, ni človeški,« je zapisal apostol Pavel. Je nadčloveški. Človeka dviga iz njegove majhnosti, omejenosti, zagledanosti vase k junaškim dejanjem ljubezni in plemenitosti. Ob tem zaslutimo, kaj je Božje kraljestvo, o katerem Jezus neprestano govori.

Po:Ozare – TV Slovenija, 1996