Mt 17,1–9

ANA GRE V HRIBE

»Ana, kaj je s teboj, da te ni več v cerkev? Do lani si redno prihajala.« – »Vpisala sem se med planince. Ob nedeljah zdaj hodim v hribe.« – »Pa nič ne pogrešaš maše?« – »Saj je Bog tudi v gorah.«

Jezus je s tremi apostoli danes šel v planine. Šli so, pravi evangelist, na visoko goro. Jezus, ki je imel izredno razvit čut za naravo – o tem pričajo njegovi govori – je gotovo užival v lepoti planinskega sveta. Njegovo srce se je širilo ob čudovitih razgledih, ki so se odpirali na vse strani, se stiskali z obzorjem in izgubljali v neskončnost. V njih je zrl odsev Očetove lepote. Če jo znajo in v kolikor jo znajo zreti tudi današnji planinci, imajo v Jezusu velikega prijatelja.

Toda Jezusa je vleklo na goro še nekaj drugega. Tam se je želel srečati z Očetom. Pa ne le skozi ogledalo narave, temveč osebno: pogovor z Očetom ga je tako prevzel, da mu je obraz zažarel in so se mu oblačila zasvetila. Kaj vse sta si povedala, ni zapisano. Vemo le, da je Oče nad Sinom izrazil veselje, apostolom pa naročil, naj ga poslušajo.

Sklepati smemo, da sta se pogovarjala o našem odrešenju. Sin je obljubil Očetu, da bo nadaljeval z oznanjevanjem njegove ljubezni in da bo za nas dal življenje. Oče je obljubil Sinu, da ga bo obudil od mrtvih in popeljal v svojo slavo, z njim pa tudi vse tiste, ki jih bo Sin odrešil. Jezus torej ni šel na goro samo kot izletnik. Šel je, da se tesneje poveže z Očetom in se utrdi v svojem življenjskem poslanstvu. Utrdil se je in v njem utrdil tudi apostole.

Ker je vse stvarstvo Božje, nam je Bog blizu povsod. Tudi v gorah. Je pa gora, na katero nas Bog vabi na osebni pogovor in na kateri se nam ob nedeljah na poseben način razodeva. To je oltar v naših cerkvah. Vsakomur je dostopen. Vsi bi se ob njem morali pogovarjati z Očetom, utrjevati v svojem poslanstvu in se neprenehoma spreminjati.

Ana, ali nisi tega tudi ti potrebna?

Po: F. Cerarju