Jn 11,1–45

OBUJATI ŽIVLJENJE

Kaj nam ob vsem tem preostane drugega kot globoka hvaležnost Gospodu, da je med nami, da nas poživlja z vero in trdnim zaupanjem vanj, da nam zagotavlja neminljivo srečo pri Očetu, da je za slehernega od nas življenje in vstajenje. In kaj nam preostane drugega, kot da smo Gospodu hvaležni, da nam vedno znova pošilja može in žene, po katerih nam izkazuje svoje usmiljenje in dobrotljivost. In kaj nam preostane drugega, kot da nas prežema trdna vera in neomajno zaupanje v Gospoda, in ne nazadnje, da bi tudi po nas mnogi ljudje začutili, da nas Gospod nikoli ne zgubi izpred oči, da smo mu otroci, ki jih ima rad.Pomislimo na tesarjevega sina iz Nazareta, o katerem so njegovi poslušalci ugotavljali: velik prerok je vstal med nami. Drugi so spet rekli, da je po njem in v njem Bog obiskal svoje ljudstvo. In ta prerok, o katerem njegovi rojaki omalovažujoče pravijo, saj je to vendar tesarjev sin, dobro poznamo vso njegovo žlahto, ta prerok zagotavlja Lazarjevi sestri: tvoj brat bo vstal. In še več: lahko bi rekli, da v tej okoliščini, ob mrtvem prijatelju, ob grobu, ob žalujočih sestrah predstavi sebe v vsej božanskosti: jaz sem vstajenje in življenje. Nikoli nihče ni mogel izreči takih besed, vsa človeška zagotavljanja so se vedno razblinila, če ne prej, ob izteku človekovih let, on pa zagotavlja življenje, zagotavlja to, kar je človekova največja dragocenost, življenje, ki ne mine. V priliki, ko o sebi spregovori kot o dobrem pastirju, zatrjuje: jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju, življenje torej, ki ne pozna več konca. To je njegovo poslanstvo: obujati življenje, posredovati življenje, ohranjati življenje. Tudi naše!

Po: br. Metod Benedik, radio Ognjišče