Mt 21,1-11 in Mt 26,14–75;27,1–66

PASIJON

Vse, kar je Jezus Kristus živel in učil, se strne v dogajanju njegovega pasijona, trpljenja, s smrtjo in vstajenjem; torej v skrivnostnem dogajanju, ki ga imenujemo velikonočna (pashalna) skrivnost.

Startno mesto tega velikonočnega izhoda je trpljenje, saj je trpljenje posledica greha, duhovne ujetosti, iz katere nas more rešiti samo Bog. Zato je tudi zelo logično, da je Bog želel biti najprej s človekom solidaren v trpljenju. Verjetno bi v svoji vsemogočnosti lahko izbiral med neštetimi konkretnimi možnostmi načina odrešenja. A zgodovinsko, dejansko se je odločil za pot trpljenja. Pri tem ostaja nikoli zadostno razvozlano vprašanje »Zakaj«. Zakaj prav po poti trpljenja? Vedno znova je mogoče iskati odgovor le v smeri zaupanja Bogu, da je izbral pot, ki je za človeka najprimernejša. Sam je hotel postati nam enak v vsem, razen v grehu, da bi se nam laže približal in se tudi v posledicah greha z nami poistovetil ter tako premagal greh. Zanimivo je, da latinska beseda passio (trpljenje) nosi v svojem korenu tudi pomen strastnosti, ki je lahko pozitivna, v smislu velike angažiranosti, celo dokončne predanosti neki stvari, ali še bolje osebi iz ljubezni. Zato bi lahko sklenili, da je Jezusov pasijon izraz skrajne (strastne) ljubezni Boga do človeka, v Jezusu Kristusu pa tudi človeka do Boga. Ljubezni, ki gre do konca!

Jezusovo trpljenje ima sicer svoj vzrok v grehu. Zgodovinsko se je seveda moralo izvršiti v nekih konkretnih okoliščinah in s konkretnimi vlogami posameznikov, a je jasno spoznanje Cerkve, da je Bog v svoji previdnosti le uporabil te okoliščine, da je izpolnil svoj načrt rešitve človeka iz posledic greha. Zato tudi kristjani v svoji grešnosti v vsakem času prevzemamo svoj delež krive in odgovornosti za trpljenje in smrt našega Gospoda.

Po: M. Turnšek, Človek v troedinem objemu