ENKRATEN BOŽJI POSEG V ZGODOVINI

Velikonočno oznanilo, da je Bog Oče obudil od mrtvih svojega učlovečenega sina Jezusa Kristusa, je krščanski odgovor na večno vprašanje vsega smisla človekovega življenja in obstoja stvarstva sploh ter edinstveno razodetje glede enega izmed temeljnih bivanjskih vprašanj človeštva o življenju po smrti. Seveda vsa verstva odgovarjajo na to isto vprašanje odrešenja, vsako ima svojo vizijo in svojo pot. Krščansko oznanilo je izvirno prav v tem, da je vstajenje Božji poseg, večno življenje pa Božji dar, v nobenem primeru ne sad človekovega prizadevanja. Jezus se je kot človek v smrti na križu v ljubezni povsem izročil v Očetove roke, Oče pa ga je obudil od mrtvih kot odgovor na njegovo brezpogojno podaritev. Tako je prvič neka človeška narava, v tem primeru seveda Jezusova, izšla iz območja padlega stanja in dosegla končni cilj, bivanje pri Bogu. Tako je Jezus Kristus kot človek, obujen od mrtvih, postal vrata k Očetu; samo po njem se namreč pride domov.

Jezus Kristus pa ni vstal od mrtvih in se vrnil nazaj v način našega sedanjega zemeljskega bivanja, pač pa je pričel bivati tudi kot človek na povsem drugačen način, ki ga nihče izmed živečih na zemlji ni izkusil. Bog Oče je tudi Jezusovo človeško naravo pritegnil v svoj Božji način bivanja, v bivanje pri sebi, o katerem ne vemo veliko več kot to, da človeško oko kaj podobnega še ni videlo, uho ne slišalo in človekovo srce ne doživljalo (prim. 1 Kor, 2,9). Vstajenja torej ne smemo zamenjevati z obujanjem mrtvih, kot je na primer obuditev Lazarja, kajti ti so morali vnovič umreti. Vstajenje pa pomeni tudi za materijo neki do takrat še nepoznan način obstoja, v katerem se spremeni doživljanje prostora in časa.

Poudariti moramo, da je krščansko pojmovanje vstajenja nekaj povsem drugega kot reinkarnacija. Ta pomeni vnovično pojavitev, sicer v novi identiteti, na tem svetu; v bistvu nič resnično novega, ampak le v novi obliki in končno največkrat z izginotjem osebnega jaza. Pri Jezusovem vstajenju pa oseba ostane ista. Gre pa za drugačen način doživljanja časa in prostora.

Po: M. Turnšek, Človek v troedinem objemu