Jn 20,19–31

ZAKLENJENA VRATA MOJEGA SRCA

Vstali, ki ga predstavlja tudi današnji evangelijski odlomek, pride skozi zaklenjena vrata. Ne more ga zadržati strah učencev, da ne bi prišel skozi zapahnjena vrata in jim zaželel miru. To je čudovita podoba vstajenja: svoja vrata prepogosto zaklepamo pred drugimi, nikogar ne pustimo vstopiti, skrivamo se za oklep strahu. Vstajenje pomeni, da nobena ključavnica ali zapah ne moreta zadržati Vstalega, ki želi doseči naše srce in vstopiti pri nas. In nobena krščanska skupnost, ki se zapre pred drugimi, ne more preprečiti, da sam Vstali ne bi stopil v njihovo sredino in je spremenil.

Vrata so v mnogih pravljicah in legendah simbol človekovega samouresničevanja. Sam Jezus pravi (na enem drugem mestu istega evangelija): »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, bo rešen; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« Jezus pa ne vstopa samo skozi naša zaprta vrata, ampak je on sam vrata, skozi  katera lahko vstopimo v življenje.

Vrata so podoba prehoda iz enega območja na drugega, npr. iz tega sveta v onostranstvo, iz posvetnega v posvečeno območje … V drugačno življenje.

V sanjah včasih ne najdemo vrat, ki vodijo v naš dom. To je lahko podoba, da ne najdemo poti do svojega srca, do samega sebe, da se samo iščemo, izgubljamo pa stik s svojo dušo. Če bomo stopili skozi vrata, bomo sposobni iti iz sebe in v svojo globino, povezani bomo s svojim srcem in sposobni bomo oblikovati svet okoli sebe.

Kristus kot prava vrata – to je lepa podoba za vstajenje. Naj svoja vrata še tako zapahnemo (kot so to storili tudi učenci v današnjem evangeliju) – Kristus kot vrata v življenje bo prodrl skozi naša zaklenjena vrata. In ko prodre do nas, najdemo po njem pot k samemu sebi.

Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje