Jn 10,1–10

ALI SMO OVCE?

Prijatelj mi je dejal, da mu prispodoba o pastirju in ovcah ni všeč, ker da ne ustreza današnjemu človeku. Kdo neki bo zadovoljne, če ga imaš za ovco?

Prispodobe nam povedo toliko, kolikor razumemo njihovo sporočilo. Jezus je s primero o dobrem pastirju hotel nakazati svojo skrb in ljubezen do ljudi. Nismo sami in zapuščeni, nismo prepuščeni slepi usodi ali kdo ve čemu. On na nas misli, nas ima rad, nas varuje zla in vodi v življenje.

To bi mogel povedati tudi drugače. Mogel bi suhoparno navesti mnogo učenih besed. Odločil se je za sliko iz življenja. Več pove, vsakomur je razumljiva in lahko si jo je zapomniti.

V zvezi s pastirjem govori Jezus tudi o tatovih in roparjih. Danes bi jih mogli imenovati: nasilje, nesmisel, uničevanje narave, predajanje uživaštvu … Kjer gospodarijo, puščajo za seboj praznino srca, bivanjski strah in naveličanost. O sebi pravi Jezus, da nam je prinesel življenje, ki naj bi ga imeli v izobilju.

Pastir je nekaj drugega, kot so ovce. Niso si ga na nekem sestanku izvolile ter si ga postavile za predstavnika in voditelja. Pastir je sicer zaradi ovac, toda svojega poslanstva in oblasti ne prejema od njih.

Tako je s pastirji Cerkve. Izbrani so izmed ljudi in za ljudi, delujejo pa v moči, ki jim je dana od zgoraj, od Kristusa.

Čeprav nas je Jezus imenoval ovce, nismo čreda. Družina smo, ki ji je Oče Bog, Jezus pa Brat in Odrešenik. Velika čast in velika odgovornost, pa najsi v tej družini zavzemamo katerokoli mesto ali nosimo katerokoli ime.

Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu