Jn 14,1–12

JEZUS – OČE – UČENCI

V odlomku iz Janezovega evangelija, ki nam ga prinaša današnja nedelja, Jezus odhaja v smrt, ki se ji nič ne more izogniti – Jezus ravno tako ne. Toda če je smrt za nas konec, jo on preustvarja v nov začetek, v prostorje večnega prijateljstva in intimnosti z Očetom.

Toda Jezusovi učenci ne razumejo, o čem govori njihov učitelj. Eden izmed njih, Tomaž, želi poznati pot, na katero se Jezus odpravlja. V upanju, da bo Tomaž razumel in hkrati z njim mi vsi skupaj, razloži, da je on sam Pot, Resnica in Življenje. Slediti Jezusu pomeni najti pravo pot, ki vodi v življenje, ki ga zaznamuje resnica. To je področje Boga Očeta, k njemu se namreč Jezus vrača, in kdor mu bo sledil, ga bo tudi spoznal.

Filip, še eden od učencev, želi takoj videti Boga Očeta. Jezus pa mu odgovori, da ga je že videl in da ga že pozna. Kdor je videl Sina, se pravi Jezusa, je videl tudi Očeta. Jezus dela to, kar dela Oče, govori, kar pravi Oče. To, kar Jezus pravi, je da, je eno z Bogom.

Zaveda se, da tega ni lahko sprejeti niti verjeti, zato pravi: če ne doumete ali ne verjamete v to skrivnost, verujte zaradi del samih. Jezusova dela za časa njegovega življenja med nami so bila znamenja njegove enotnosti z Bogom. Karkoli je delal, govoril in učil, je jemal od Boga. Ker pa je Jezus eno z Bogom, bodo ljudje v njegovem imenu počeli še večje stvari. Jezus ni navezan na svoja dejanja, ne na svoj nauk, vse, kar si želi, je enotnost med njegovim očetom in njegovimi učenci.

Tokratni odlomek nam nekako pripoveduje o večni povezanosti z Bogom, o večnosti, ki jo je za nas pripravil Jezus. Kako si predstavljaš to večnost? Mar niso stvari, kot je lepota, glasba, sreča, igra, radovednost, jabolčna pita in čaj z mlekom, dober vic in jok, ki ga prinaša združenje z ljubljeno osebo, ekstaza telesne intimnosti in čarobnost otroškega smeha že del življenja v Bogu? Zakaj bi si ga ne želeli v večnosti skupaj z Jezusom?

radio.ognjisce.si