Mt 9,36–38.10,1–8

JEZUS KLIČE TUDI DANES

Pustiti vse, kar imaš, in slediti Jezusu, njegovemu klicu …, pustiti vse, prevzeti naloge, se odločiti za pričevanje …, stopiti v žetev. To je bila vedno avantura in vedno bo nekaj, kar preseneti poklicane in tudi druge ob njih. V to avanturo smo tako ali drugače poklicani prav vsi, ki želimo in hočemo biti kristjani: Jezusovi učenci, prijatelji, bratje, pričevalci današnjega časa.

Jezus pa ob tem vedno znova kliče nekatere, da ne bi bili samo njegovi prijatelji, Božji otroci, pristni kristjani, temveč da bi bili na poseben način njegovi tesni sodelavci. Kliče ljudi, po katerih bi lahko na poseben način nadaljeval svoje odrešenjsko poslanstvo med nami. Zato nekatere kliče na »svojo njivo« s posebno nalogo, da bi postali redovniki, redovnice, misijonarji, misijonarke, duhovniki ali diakoni. Tako bi njihovo življenje bilo kar najbolj podobno Jezusovemu. Postali bi dar za druge. 

Morda pa tudi mene dobri Bog kliče, da bi po svojih močeh postal njegov še boljši pričevalec, apostol v okolju, kjer živim. Pri trudu, da bi poglobili svoje pričevanje, nas pogosto ovirajo naši »navidezni« strahovi. V tem pogledu moramo vedno imeti pred očmi, da so tudi apostoli čutili podobne strahove (morda še hujše), pa so vendar pogumno odgovorili in šli za Jezusom. Zaupali so njegovemu navdihu in modrosti. Bolj kot sebi in lastnim načrtom so zaupali njemu, ki jih je v svoji ljubezni ustvaril in poklical. Njemu, ki je zanje imel izdelan načrt, še preden so bili poklicani v življenje.

Koliko pa mu jaz upam zaupati? Kaj bom storil, če se njegov ljubeči pogled ustavi tudi na meni ter me povabi in pokliče na žetev? Kako bom reagiral-a, če morda pokliče v duhovniško službo ali med misijonarje mojega prijatelja, sorodnika, otroka oz. med redovnice mojo najboljšo prijateljico, sosedo, hčer …

Po: I. Platovnjak, Gospod, ali kličeš tudi mene?