Mt 11,25–30

»UČITE SE OD MENE IN NAŠLI BOSTE MIR SVOJIM DUŠAM«

V tem kratkem odlomku se Jezus kaže kot poosebljena modrost. Oče se razodeva po njem in Jezus v sebi uresničuje, kar je Stara zaveza govorila o modrosti. On razsvetljuje preproste. Kakor je rečeno v Sirahovi knjigi, je on tisti, ki vabi ljudi, naj vzamejo nase njegov jarem in njegovo breme, to je njegove nauke, da bi našli počitek.

Edinost med njim kot Sinom in Očetom je tako globoka, da čuti, kako ga v polnosti pozna samo Oče: “Nihče ne pozna Sina razen Očeta.” Gre za vzajemno poznavanje, saj Sin ve, da ga lahko samo on razodene drugim: “Nihče ne pozna Očeta razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.” To so torej Jezusove izbire.

Jezus gleda množice, ki so utrujene, obupane in brez vodnika, ter jim pravi: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.” Kot pravo poosebljenje modrosti podarja svoj nauk (jarem, breme), o katerem smo brali v “govoru na gori”, ko je ob ponovnem prebiranju postave in prerokov učil, naj jih živimo v polnosti, s pogledom, obrnjenim k Očetu; učil nas je, naj jih živimo kot sinovi, ki ljubijo in se ne čutijo preobremenjeni z razlagami tistih, ki hočejo, naj jih spolnjujejo drugi, sami pa jih niti s prstom nočejo premakniti. Seveda Božjo postavo lahko primerjamo z “jarmom” ali z “bremenom”, vendar je to prijetno in lahko, če jo živimo kot sinovi, kakor jo je živel Sin; v krotkosti in ponižnosti.

Jezus pravi: “Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.” Jezus je v svojem obnašanju sam postal majhen med malimi, krotak in ubog, ponižen in preprost. Postavil se je poleg malih, ki jih doživlja kot svojo družino. Hoditi namerava tako, da bo še naprej živel iz vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. V boju, ki se bo vsak čas začel, bo Jezus zavzel takšno držo.

Po: m. Galizzi, Evangelij po Mateju