Mt 14,22–33

BOŽJI SIN!

V današnjem evangeliju na 19. nedeljo med letom beremo, da je Jezus »velel« svojim učencem, naj stopijo v čoln in se prepeljejo na drugo stran. Ni se jim dalo. Bili so utrujeni od delitve kruha in pobiranja koscev, kar se je dogajalo pred tem. K vsemu temu se je večerilo, obetala se je vetrovna noč. A so Jezusa pač ubogali. Ni bilo dovolj, da so jih do skrajnosti izmučili valovi, proti jutru jih je prestrašila še prikazen, nazadnje je pa še Peter skoraj utonil. Obupen večer in noč. Nevšečnost za nevšečnostjo, vse pa samo zato, ker so Jezusovi.

Včasih slišimo tožiti mnoge kristjane, da skrbno molijo, redno hodijo v cerkev, pošteno živijo, pa jih Bog kar naprej tepe. Postavlja jih pred preizkušnje in jih spravlja v obup. Najbrž s svojimi tožbami pogosto pretiravajo, kolikor pa je v njih resnice, imajo odgovor prav v današnjem evangelijskem odlomku.

Jezus svojih apostolov ne pestuje in ne boža. Nenehno so se morali truditi, vse sile so morali napeti, … marsikatere njegove odločitve niso razumeli. Včasih so se zaradi pomanjkanja vere celo potapljali. A so prišli tudi trenutki, ko so prevzeti nad Jezusovo modrostjo in močjo vzklikali: »Resnično si Božji Sin!«

Če je bilo tako, ko je bil Jezus še med njimi, koliko bolj velja podobna slika danes, med nami – Jezusovimi učenci sodobnega časa. Nič drugačni nismo, tudi situacije so pogosto podobne, vendar pomembno je, da kljub vsemu znamo čim večkrat in prepričljivo vzklikniti: »Resnično si Božji Sin!« Verujemo v to?!

Po: Beseda da Besedo