Mt 16,21–27

BOŽJE IN ČLOVEŠKE MISLI

Kristus v evangelijskem odlomku napoveduje svoje trpljenje, Peter pa ga po razodetju človeške pameti odvrača. Nasprotje se tako zaostri, da Jezus imenuje Petra kar satana. Očita mu, da ne misli na to, kar je Božje, marveč na to, kar je človeško.

Peter se pri tem ni zavedal, da bi bilo v njegovih mislih kaj napačnega. Prepričan je bil, da so pravilne in dobre. Saj vendar ne gre, da bi bil Kristus, Sin živega Boga, deležen trpljenja! Če mu kaj takega preti, ga je treba odločno odvrniti. Pa je bila ravno ta namera zelo človeška in prav nič Božja. NI je navdihoval nebeški Oče, ampak Petrovo meso in kri.

Kaj podobnega se zna dogajati tudi med nami.

Zvedelo se je, da želi škof župnika premestiti. Nekaj gorečih faranov, prepričanih, da zagovarjajo Božjo stvar, se je uprlo. Obnovil nam je cerkev, nabavil zvonove, mladino ima za seboj, ne damo ga! Ščuvali so vernike, na škofijo pošiljali protestna pisma, župnika nagovarjali, naj škofa ne poskuša, grozili, da bodo zazidali cerkvena vrata … Nebeški Oče jim tega najbrž ni narekoval.

Kdo ve, če ne gre za nekaj podobnega, ko je med kristjani govora o odpravi duhovniškega celibata. Pravijo, da želijo dobro Cerkvi, ker bi potem imela več poklicev, dobro pa tudi duhovnikom, ker bodo živeli lažje in bolj človeško. Ali bi bilo po odpravi celibata res več poklicev, ne ve nihče. Ko gre pa za »lažje in bolj človeško življenje«, ni treba imeti preveč tenka ušesa, da zaznamo prišepetavanje mesa in krvi.

Kako prepoznamo, kdaj nam govori nebeški Oče, kdaj pa meso in kri? Morda iz Jezusovih besed, da življenje najde tisti, ki ga zaradi njega izgubi.

Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu