Mt 18,15–20

NEKAJ JASNIH NAVODIL ZA VSAKDANJE ŽIVLJENJE

V današnjem drugem berilu je jasno rečeno, da če si človek kaj sposodi in sposojeno vrne, je njegov dolg poravnan. Je pa dolg, ki ga poravnavamo vse življenje, in vendar ni nikoli poravnan: to je dolg ljubezni. Zakaj? Zato ker smo vse življenje dolžni o drugih dobro misliti, dobro govoriti, jim dobro delati in želeti ter zanje moliti.

Prav zato so v tej zapovedi obsežene vse druge: Božje, naravne in človeške. Zakaj Jezus tolikokrat graja pismouke in farizeje, ko so vendar zelo natančno izpolnjevali določila postave? Zato ker so jih izpolnjevali brez ljubezni. Na mestu je vsekakor vprašanje: »Če bi Jezus prišel v naše skupnosti, bi našel dolgove ljubezni poravnane?«

Dejstvo je, da smo ljudje nagnjeni k skrajnostim. Takšni so bili tudi nekateri kristjani, med katerimi je oznanjeval evangelist Matej, čigar odlomek smo poslušali. Tiste med njimi, ki so se v preganjanjih pokazali za omahljive, so hoteli iz skupnosti kratko malo izključiti.

Iz Jezusovega odgovora razberemo, naj ne ukrepamo proti grešniku zaradi vsake malenkosti. Če pa že mislimo, da je treba ukrepati, naj se to zgodi na primeren način, med štirimi očmi. Če to ne zaleže, naj pomaga zadevo razčistiti kdo, ki je vreden zaupanja, in naj se trudi, da brez potrebe ne pride v javnost. Namen takega postopka je ohranitev skupnosti. Ko pa se izkaže, da bratovo početje skupnosti škoduje, ga je potrebno postaviti pred odločitev: podvrzi se skupnosti, ker smo v njej zbrani v Jezusovem imenu. Če ti je kaj do Jezusa, se drži njegovega evangelija, kakor se ga držimo mi. Če ti evangelij, kakor ga razume naša skupnost, ne ustreza, se sam iz nje izključuješ in je prav, da jo v tem primeru tudi zapustiš.

Po: Beseda da Besedo