Mt 18,21–35

TISTI, KI MU JE BILO ODPUŠČENO, NE ZNA ODPUŠČATI

V evangeliju beremo zanimivo »pripoved«, ki opisuje neobičajno ravnanje nekega »kralja«. Predstavljen je kot mogočen gospodar s svojimi podrejenimi, s katerim ravna kot s služabniki. Nekega dne hoče priti na jasno glede stanja vsakega izmed njih v odnosu do sebe. Privedejo mu nekoga, ki mu je bil dolžan »deset tisoč talentov«. To je vsota, s katero pripovedovalec pretirava, da bi naredil vtis na poslušalca. Dejansko je namreč pretirana. Kdo more povrniti takšen dolg? En talent je enako kot 35 kilogramov zlata. Nemogoče je, da bi jih dobil toliko. Zato je razumljivo, da je bil ta služabnik obsojen: on sam in njegova družina bodo prodani za sužnje. Za judovskega poslušalca je bila to strahotna kazen.

Toda glej, prizorišče se nenadoma spremeni: služabnik je tedaj padel predenj in rekel: »Potrpi z menoj…«  In potem obljubi nemogoče: »Vse ti povrnem«.  In Gospodar, ki je pravkar ukazal, naj ga prodajo za sužnja, mu vse odpusti. Zakaj? Ker se mu je zasmilil. Ta drža ne opisuje katerega koli kralja, ampak opisuje tisto usmiljenje, ki je znamenje Božjega usmiljenja.

Ko gospodar temu človeku vse odpusti, mu ni rekel, da mora tudi on odpuščati drugim. Vendar sama vest pravi, da je treba tako ravnati: kdor je deležen usmiljenja, mora biti usmiljen. Pa ni bilo tako. Ko je ta služabnik prišel pomiloščen od svojega gospodarja, se je srečal z nekom, ki mu je bil dolžan samo sto denarijev. V primerjavi z deset tisoč talenti to ni nič, pa ni znal odpustiti tega malega dolga. Niti tega se ni zavedel, da ga je soslužabnik rotil z enakimi gestami in enakimi besedami, kakor jih je uporabil sam, ko je prosil kralja.

Kar se je zgodilo, se zdi neresnično, in za tistega, ki je bil priča dogodku, tudi je neresnično. Spričo tolikšne nehvaležnosti, pred človekom s tako trdim srcem se lahko samo zgroziš in se upreš.

Kakšno pa je naše ravnanje – Gospodar nam nenehno odpušča; znamo tudi mi?

Po: M. Galizzi, Evangelij po Mateju