Mt 20,1–16a

PRAVIČNOST v LJUBEZNI

Že prerok Izaija (55,6–9) pravi: »Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! … Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« S prispodobo o razdalji med zemeljskim in presežnim pokaže na neznansko vzvišenost tiste pravičnosti, ki jo prežema ljubezen, in je zato nad navadno zemeljsko menjalno, razdelilno in zakonsko pravičnostjo. Te tri hočejo veljati samostojno, ne da bi morala biti poleg tudi ljubezen. Za Božjo pravičnost pa je navzočnost ljubezni bistvena, saj je gonilna sila usmiljenja in odpuščanja. Pridružuje se ji Božja milost, ki na tej ravni povzroča spreobrnjenje. Pravičnost je dinamična in ustvarjalna. Prebuja in vodi nastajanje novega evangeljskega življenja. Božja pravičnost neprestano daje dober zgled ljudem s tem, da ni preračunljiva, ampak tako velikodušna, da je do ljudi naravnost razsipna. Razsipnost v prid potrebnih postane krepost.

Do skrajnosti pravični ljudje so lahko še vedno sebičneži, ker so do decimalk natančni in do dolžnikov nepopustljivi. Božja velikodušnost pa nas uči obdarovanja. Naj ne dajemo samo tega, kar smo dolžni dati.

Menjalna, razdelilna in zakonska pravičnost so potrebne kot red znotraj sveta. V krščanski misli, ki človeka v tem svetu že vseskozi usmerja nad ta svet, pa svetno pravičnost presega Božja in človeška ljubezen.

Jezus je v času svojega življenja na zemlji pokazal, kakšen mora biti gospodar. On namreč pravi, da je dober gospodar tisti, ki je sposoben to, kar ima, velikodušno deliti z drugimi, ne glede, če so si zaslužili to, kar so prejeli. Jezus plačila ne pogojuje z zaslugami in ozko pravičnostjo, ampak s podarjeno ljubeznijo. On je velikodušen tudi do tistih, ki so brez sleherne zasluge in pravic. Naše plačevanje temelji na strogi ekonomiji, kar pa moramo preseči s posnemanjem Jezusa, ki nas vabi, da bi bili tako radodarni, kot je on. Prav vsi hrepenijo po čisti in popolni ljubezni. Smo jo pripravljeni podarjati?

Po: B. Lavrih