Mt 22,1–14

TUDI TI SI MED POVABLJENIMI

S prijateljem sva šla v hribe. Uživala sva v svežem zraku, še bolj pa v čudovitih razgledih, ki so se odpirali na vse strani. Oči so mi ujele planinskega ptiča, ki je v mogočnih zavojih plaval nad prepadi. – Glej ga, sem rekel prijatelju, kako šele ta uživa. – Pojdi no, mi je odvrnil. Mar so njemu planine, lepi razgledi in široka obzorja. Mrhovinar je. Njegove oči so uprte v tla. Poginjeno žival išče, njeno drobovje mu diši.

Vabilo na svatovsko gostijo, ki je predmet današnjega evangelija, je vabilo na uživanje neslutenih višin nebeškega kraljestva. A je očitno, da mnogim zanje ni. Ne znajo si predstavljati (ali pa morda nočejo), kaj pomenijo besede sveto, Božje, nebeško, duhovno, nadnaravno. Njihov pogled je uprt v nižine tega sveta, v snovnost in čutnost, v izpolnjevanje telesnih želja. Za  kraljevsko gostijo nimajo smisla in jim zanjo ni mar. Hodijo po svojih pristavah, zaposleni so s svojimi kupčijami.

Višine ostanejo višine, pa naj kdo še tako vztrajno obrača pogled navzdol. Božja gostija ostane Božja gostija kljub temu, da jo nekateri zavračajo, drugi pa pobijajo njene znanilce. Vabilo na Božjo gostijo je namreč vabilo Ljubezni na gostijo ljubezni. Svatovsko oblačilo je v tem pogledu odprtost za ljubezen.
A so še hujši primeri. Jezus pravi, da so služabnike, ki so na gostijo vabili, nekateri od povabljencev zgrabili, zasramovali in jih celo pobili. Morda se vsi ti služabniki res niso vedli dovolj vljudno ali je kateri od njih bil preveč oblasten, vendar pa je očitno, da je njihove poboje narekovalo sovražno razpoloženje do kralja.

Skrivnost je, zakaj tolikim ni do nje. Pa tebi: je kaj do gostije? Si na seznamu povabljenih …

Po: Beseda da Besedo